Pejšnjič: Na koncu se je odkašljala mama in očeta vprašala: »No. Zakaj si nas klical?«
»Oh, ja, saj res,« je rekel, kot bi pozabil. A vedela sem, da je le trik. »Želel sem, da bi povedal, kako se je izteklo Nivesino včerajšnje pitje krvi. Saj je vendar članica naše družine.«
Vsi so usmerili pogled vame. Nisem niti trznila. Brezčutno sem jedla naprej. Z nogo sem brcnila v svoj stol. Potem so spet pogledali očeta.
»Torej. Khm. Nič ni bilo z njo. Moškega je imela v pesti, lahko bi ga ubila, potem pa se ga je usmilila in ga izpustila,« je z gnusom rekel. Pogreznila sem se še globje vase. Vsi so me zgroženo gledali, mati pa razočarano, zgroženo in jezno hkrati. Oče je mirno nadaljeval. »Za zdaj se ne bo smela zares bojevati, lahko bo samo trenirala. Trenirala na svojih *i*vampirskih*i* sposobnostih Novo priložnost bo dobila ko se bo ljudem končalo šolsko leto.«
Otrpnila sem. Vedela sem, kam je meril. Ubiti bom morala *i*dijaka*i*. Nekoga, ki je toliko star, kot jaz. To je bilo še huje.*i* Zakaj nisem preprosto ubila tega moškega?*i* Ker sem bila mehkužna. Oče je imel prav. Bilo me je groza. V tistem trenutku se nisem mogla upreti. Vstala sem in braz besed odšla. Nisem se menila za neodobravajoče poglede, ki so mi sledili, dokler nisem izginila skozi vrata jedilnice.
* * *
Živjo!
Dons je mal krajši del.:wink: Za naprej še nimam napisan, pa ideje, kaj točn bi napisala, zato morm mal razmislt.
Sm pa zlo vesela vaših komentarjev in všečkov :heart: :hugging:.
Lp lolygirl
»Oh, ja, saj res,« je rekel, kot bi pozabil. A vedela sem, da je le trik. »Želel sem, da bi povedal, kako se je izteklo Nivesino včerajšnje pitje krvi. Saj je vendar članica naše družine.«
Vsi so usmerili pogled vame. Nisem niti trznila. Brezčutno sem jedla naprej. Z nogo sem brcnila v svoj stol. Potem so spet pogledali očeta.
»Torej. Khm. Nič ni bilo z njo. Moškega je imela v pesti, lahko bi ga ubila, potem pa se ga je usmilila in ga izpustila,« je z gnusom rekel. Pogreznila sem se še globje vase. Vsi so me zgroženo gledali, mati pa razočarano, zgroženo in jezno hkrati. Oče je mirno nadaljeval. »Za zdaj se ne bo smela zares bojevati, lahko bo samo trenirala. Trenirala na svojih *i*vampirskih*i* sposobnostih Novo priložnost bo dobila ko se bo ljudem končalo šolsko leto.«
Otrpnila sem. Vedela sem, kam je meril. Ubiti bom morala *i*dijaka*i*. Nekoga, ki je toliko star, kot jaz. To je bilo še huje.*i* Zakaj nisem preprosto ubila tega moškega?*i* Ker sem bila mehkužna. Oče je imel prav. Bilo me je groza. V tistem trenutku se nisem mogla upreti. Vstala sem in braz besed odšla. Nisem se menila za neodobravajoče poglede, ki so mi sledili, dokler nisem izginila skozi vrata jedilnice.
* * *
Živjo!
Dons je mal krajši del.:wink: Za naprej še nimam napisan, pa ideje, kaj točn bi napisala, zato morm mal razmislt.
Sm pa zlo vesela vaših komentarjev in všečkov :heart: :hugging:.
Lp lolygirl
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
kol zanimivo🧛🧛♀️🧛♂️
0
Moj odgovor:
Axiety girl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Motnje hranjenja
jaz mam en velik problem. strah me je jesti. da se bom zadušila. da se mi nekje zatakne hrana. premišljujem sam o tem. hrana se mi gnesi, ko jem premišljujem o vsakem požirku. ne morem več. hočem ven iz tega. enkrat sem že šla čez to, sam ni bilo tako hudo. sam jokam. nihče me ne razume. prijateljic pa nimam da bi jim povedala. bojim se da bi me ljudje kritizirali in obsojali zaradi tega. to ve samo moja mama. ko jem me je strah in ne delam drugega kot premišljujem o hrani, potem grem na wc in to kar je ostalo v ustih izplunem (ne izbruham) sam splavim si ven usta. moja mama je edina ki me razume. samo ko je poleg upam jesti. čez 3 tedne gre za 4 dni na izlet. strah me je da mi bo preveč. je edina katera me razume. čeprav se ji zadnje case to zdi noro. imam hude migrene in občutek da bom padla skupaj. prejšnji teden sem šla od pouka zarafi tega. prbič sem to nekomu zaupala. strah me je. rabim pomoč!






Pisalnica