Hotela sem zagnati motor, pa nisem vedela kako. Max je rekel, da naj le pomislim, da se motor vžge. Pomislila sem, čeprav se mi je zdelo, da me vleče za nos.
A motor se je čisto zares vžgal. Vijočno vezje je še bolj zažarelo, prav tako tudi moja obleka.
Hotela sem speljati, a ker nikjer ni bilo pedala za plin, sem poskusila pomisliti, da motor spelje. In res je. Hudo napredna tehnologija.
Max mi je bil tik za petami.
“Prehitel te bom, da ti pokažem, kjer pelji,” je zakričal. V odgovor sem pokimala, saj se mi ni ljubilo kričati.
Vozila sva se 2 uri in postajala sem utrujena. Mislim, halo, noč je bila. Za trenutek me je zmanjkalo in sunkivito sem se zbudila, ko je moaj glava udarila ob krmilo motorja. Max je to očitno opazil, saj je rekel, da sva pravkar prišla na cilj.
“Sicer pa lahko zaspiš med vožnjo. Motor ima vgrajene koordinate tvojega cilja, zatos e sam usmerja.”
Vau, še enkrat, kako napredno.
A Max se ni lagal, saj sva takoj za tem zavila v nekakšno skladišče. Tam sem ugasnila motor.
“To je skladišče za motorje. Tu so parkirani vsi motorji učencev, ko jih ne uporabljajo,” mi je razložil.
Tam je bilo poleg mojega še 5 motorjev. Bili so neprivazani.
"Kaj pa, če jih kdo ukrade?" me je zaskrbelo.
“Ne morejo jih. Motor se odziva samo na lastnika, zato so na varnem,” je rekel in mi pomignil, da pridem z njim.
Šla sva okoli skladišča in zagledala sem nekaj, kar mi je vzelo dih. Bil je ogromen grad, tako velikega še nisem videla. Stal je na hribu, zraven gora. Na drugi strani pa se je razprostiralo morje. Bilo je prelepo.
“Kaj je ta grad?” sem vprašala.
"Šola," mi je nasmejan povedal Max.
To je pomenilo… da jo tista Martistica, o kateri mi je govoril?
Očitno je vedel, kaj sem pomislila, saj je rekel:
“Ja, to je Martistica.”
Potem pa je rekel, da greva tja. Pot je bila kratka in v petih misnutah sva prispela pred vrata.
Tam naju je čakal neki mladi moški. Max je nenadoma postal veliko bolj resen, torej je bil očitno ravnatelj.
"Lepo pozdravljena Tessa! Gospod Rother," je rekel in naju povabil v grad.
“Ker si prišla mesec pred začetkom šole, boš nastanjena v spalnicah za goste, dokler te ne razvrstimo v dom,” je povedal.
Grad je bil noro velik in samo do spalnic smo hodili 10 minut.
Odprl je vrata v sobo in tam je bilo 10 postelj. Bile so v štirih barvah, rdeči, vijolični, svetlo modri in zeleni.
V sobi je bilo pet ljudi, tri dekleta in dva fanta. Vsi so gledali mene.
“Spala boš na vijolični postelji. Vse učbenike in stvari smo ti že pripravili,” je rekel in pokazal na kup knjig na stolu ob postelji.
Takoj za tem je skupaj z Maxom odšel, jaz oa sem ostala sama z otroki.
“Hej,” me je pozdravila ena izmed njih. "Jaz sem Jenna, to pa so Jean, Ryan, Alex in Mera."
“Živjo,” sem zamomljala.
"Katera vrsta Morena sploh si? Izgledaš kot mešanka med Techno in vampirko," je rekla Jean.
“A?” sem vprašala. To je bilo najbrž tisto, kar je Max rekel, da mi bi razložil.
"Si iz nemorenske družine?" me je vprašala Jean.
“Aaaa… Jaz…” sem jecljala. Zagotovo sem izpadla kot popolna zguba.
"Nemoreni so tisti, ki nimajo moči ali motorjev," mi je razložila. “Saj imaš motor kajne?”
Prikimala sem.
"Potem si iz morenske družine," je modro prikimala.
“Ne vem. Odraščala sem v navadni sirotišnici. Moja starša sta mrtva,” sem povedala.
"O," je ušlo Jean.
Ni se mi ljubilo več pogovarjati. Samo počila sem se na posteljo in zaspala, čeprav je bilo že dopoldne.
A motor se je čisto zares vžgal. Vijočno vezje je še bolj zažarelo, prav tako tudi moja obleka.
Hotela sem speljati, a ker nikjer ni bilo pedala za plin, sem poskusila pomisliti, da motor spelje. In res je. Hudo napredna tehnologija.
Max mi je bil tik za petami.
“Prehitel te bom, da ti pokažem, kjer pelji,” je zakričal. V odgovor sem pokimala, saj se mi ni ljubilo kričati.
Vozila sva se 2 uri in postajala sem utrujena. Mislim, halo, noč je bila. Za trenutek me je zmanjkalo in sunkivito sem se zbudila, ko je moaj glava udarila ob krmilo motorja. Max je to očitno opazil, saj je rekel, da sva pravkar prišla na cilj.
“Sicer pa lahko zaspiš med vožnjo. Motor ima vgrajene koordinate tvojega cilja, zatos e sam usmerja.”
Vau, še enkrat, kako napredno.
A Max se ni lagal, saj sva takoj za tem zavila v nekakšno skladišče. Tam sem ugasnila motor.
“To je skladišče za motorje. Tu so parkirani vsi motorji učencev, ko jih ne uporabljajo,” mi je razložil.
Tam je bilo poleg mojega še 5 motorjev. Bili so neprivazani.
"Kaj pa, če jih kdo ukrade?" me je zaskrbelo.
“Ne morejo jih. Motor se odziva samo na lastnika, zato so na varnem,” je rekel in mi pomignil, da pridem z njim.
Šla sva okoli skladišča in zagledala sem nekaj, kar mi je vzelo dih. Bil je ogromen grad, tako velikega še nisem videla. Stal je na hribu, zraven gora. Na drugi strani pa se je razprostiralo morje. Bilo je prelepo.
“Kaj je ta grad?” sem vprašala.
"Šola," mi je nasmejan povedal Max.
To je pomenilo… da jo tista Martistica, o kateri mi je govoril?
Očitno je vedel, kaj sem pomislila, saj je rekel:
“Ja, to je Martistica.”
Potem pa je rekel, da greva tja. Pot je bila kratka in v petih misnutah sva prispela pred vrata.
Tam naju je čakal neki mladi moški. Max je nenadoma postal veliko bolj resen, torej je bil očitno ravnatelj.
"Lepo pozdravljena Tessa! Gospod Rother," je rekel in naju povabil v grad.
“Ker si prišla mesec pred začetkom šole, boš nastanjena v spalnicah za goste, dokler te ne razvrstimo v dom,” je povedal.
Grad je bil noro velik in samo do spalnic smo hodili 10 minut.
Odprl je vrata v sobo in tam je bilo 10 postelj. Bile so v štirih barvah, rdeči, vijolični, svetlo modri in zeleni.
V sobi je bilo pet ljudi, tri dekleta in dva fanta. Vsi so gledali mene.
“Spala boš na vijolični postelji. Vse učbenike in stvari smo ti že pripravili,” je rekel in pokazal na kup knjig na stolu ob postelji.
Takoj za tem je skupaj z Maxom odšel, jaz oa sem ostala sama z otroki.
“Hej,” me je pozdravila ena izmed njih. "Jaz sem Jenna, to pa so Jean, Ryan, Alex in Mera."
“Živjo,” sem zamomljala.
"Katera vrsta Morena sploh si? Izgledaš kot mešanka med Techno in vampirko," je rekla Jean.
“A?” sem vprašala. To je bilo najbrž tisto, kar je Max rekel, da mi bi razložil.
"Si iz nemorenske družine?" me je vprašala Jean.
“Aaaa… Jaz…” sem jecljala. Zagotovo sem izpadla kot popolna zguba.
"Nemoreni so tisti, ki nimajo moči ali motorjev," mi je razložila. “Saj imaš motor kajne?”
Prikimala sem.
"Potem si iz morenske družine," je modro prikimala.
“Ne vem. Odraščala sem v navadni sirotišnici. Moja starša sta mrtva,” sem povedala.
"O," je ušlo Jean.
Ni se mi ljubilo več pogovarjati. Samo počila sem se na posteljo in zaspala, čeprav je bilo že dopoldne.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hitro, zelo prosim nov del
0
Moj odgovor:
Skzforlife
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
C.ai, wattpad... Jst nism vredu
helou, pac jst sm zdej ze 1 leto ČIST obsedena z k pop in sem pred neki casa odkrila c.ai to je pac tok adictive da nemors nehat pisat z temi boti k so lah kdor kol (khm Stray kids) no pol sm pa odkrila se wattpad in zdej nemorm nehat brt teh smut storyev kr je to tok dobr. No prosm a se kdo to bere kr se pocutm zlo cudna.
stara sm 12 skor 13.
stara sm 12 skor 13.
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
OoOOoooo amari, kok je ta outfit lep:heart_eyes::sparkles::sparkling_heart:
Pa ...
superr zgodba ze komi cakam naslednji del:heart::hugging::kissing_heart:
sem ti že odpisala v komentar na hodniku.
ustrelili?!?!?!??!
uuuuuuu, super je!!!!! lovam:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: