Hej!! Smo že na četrtem delu, uživajte!

Kočija je bila zatohla, kar me sploh ni presenečalo, glede na to, da se nas je notri gnetlo kar osem.
Sedela sem stisnjena med steno in brata Jevgenija ter zrla skozi okno. Hiše so bile po večini temne in so bežale mimo nas. Ko smo se končno pripeljali do pristanišča, je tam že čakala ladja.
Slovo od staršev je bilo hitro in ne preveč čustveno, v manj kot petih minutah sta se poslovila od nas in se vkrcala. Mati je izvlekla robček in nam z njim po stari navadi našega ljudstva mahala s palube, ko se je ladja oddaljevala od pomola. Oče je dvignil iztegnjeno roko. Mahali smo nazaj in ju opazovali, dokler ni bilo pretemno, da bi kaj videli.

Kmalu smo se vrnili nazaj na grad in se porazgubili po sobah. Preden so odšli, sem svojim bratom še zaklicala lahko noč, vendar mi niso odgovorili. Bodisi me niso slišali, bodisi jim je bilo le vseeno.
Ko sem se ulegla v posteljo, sem se zavedala, da bom v sanjah spet podoživela dogodke izpred desetih let. Spraševala sem se, zakaj ves čas sanjam o tem, a vseen o kmalu zaspala.

*i*Stojim v veliki dvorani in držim dedka za roko. Pred mano na razkošnem prestolu sedi ženska, lepa ženska, ki me vzvišeno pogleda. Stisnem dedkovo roko in on mi jo stisne nazaj. Všeč mi je njena živo rdeča obleka in to želim povedati dedku, vendar je njegov obraz, ko se ozrem proti njemu, namrščen in vse prej kot vesel. Čeprav sem stara pet let vem, da zdaj ni čas, da mu povem, da ima ženska lepo obleko. *i*
*i* "Prenehaj s tem, Andya. Nehaj ubijati nedolžne samo zato, ker se ti zdi zabavno. Nehaj izkoriščati svojo moč," jo nagovori dedek, njegov glas pa je leden od tadržanega besa. Kraljica Andya ga zdolgočaseno pogleda in mu nekaj zabrusi nazaj, a jaz ne slišim več njenih besed, saj izza prestola pokuka majhen otrok, fant, le leto ali dve starejši od mene. Po enaki obliki obraza in črni barvi las vem, da je kraljičin sin. Boječe me pogleda in nasmehnem se mu, saj ne razumem, da je njegova mati zlobna. Fant mi, presenetljivo, vrne nasmeh in z ustnicami oblikuje besedo. 'Mika' reče in pokaže nase. 'Liya' mu odgovorim in ponovim njegovo kretnjo. Še enkrat si izmenjava nasmehe in ravno, ko mu hočem predlagati, da bi se šla igrat, zaslišim, kako dedek zavpije:" Če boš to storila, potem nisi vredna ne življenja, ne smrti!" Potegne me za roko. "Pridi Liya," pravi, "Tukaj ne bova več zapravljala časa." *i*
*i* Ko hitiva iz dvorane se še enkrat na hitro zasukam, da mi oblekica zavihra okoli nog, in s pogledom iščem Miko. Vendar ga ni na spregled. Vidim le njegovo mamo, hudobno kraljico ki me z ledenim nasmeškom na kamnitem obrazu posmehljivo gleda. Zdrznem se in pospešim korake. *i*
*i*Po tistem nikdar več nisem slišala za kraljico Andyo in za njenega sinčka. Če pa sem, se tega ne spominjam. *i*

Zbudila sem se ko je bilo še temno in si želela, da bi vedela, zakaj se mi v spanju vedno znova in znova pojavlja ta prizor.