Rojena v Azkabanu 13.del
7
Ni bilo čudno, da Jade De'Groove ponoči nikakor ni mogla zaspati po napornem dnevu. Nočne more so srkale življenje iz nje kakor morakvarji in konstantno se je zbujala, ko pa je končno zaspala nazaj, so se grozne sanje vrnile in jo ponovno zbudile.
Mlada čarovnica ni več mogla zdržati, zato je vstala in se zavila v odejo, pograbila knjigo in se odtihotapila dol do dnevne sobe. Toda ravno, ko je prišla do dela stopnišča, kjer se fantovske in dekliške poti razcepijo, je v dnevni sobi zaslišala tihe korake. Zajela je sapo in po prstih odšla dol, ter se skrivala za steno, da bi ugotovila, kdo je njen nespečni družabnik.
Razkrila se je, ko je ugotovila, da zvoke povzročajo koraki nikogar drugega, kot pa njenega prijatelja Remusa. Počasi je hodil je ob steni in drsal s prsti po njej, kot da bi nekaj iskal.
"Remus?" je zašepetala glasno, kakor sem je lahko in ga pogledala z nagnjeno glavo. Ozrl se je nazaj k njej in prebledel v trenutku, ko so jo njegove jantarne oči zagledale.
"Jade? Kaj pa počneš, zakaj ne spiš?" je zmedeno rekel, njegova prijateljica pa je brez odgovora napadla nazaj: "To bi jaz tebe morala spraševati! Kaj zaboga ti počneš?"
"Nič posebnega!"
Odločila se je, da bi bilo tokrat precej pametno vrtati vanj: "Kaj imaš za bregom?"
Stopila je bliže, on pa je zasikal nazaj isti odgovor: "Saj sem ti povedal! Nič posebnega, pojdi že nazaj spat."
"Ne grem nikamor, dokler mi ne poveš!"
Nekaj časa je molčal, nato pa tiho razložil: "Tisti centaver me bega."
Jade bi lagala, če bi dejala, da je dečku povsem verjela.
"V težave boš zašel, sploh pa ne veva, če je tisto res."
"Ne bom."
"Kako si lahko tako zelo prepričan?"
"Poznam skrivni prehod," je zatrdil in se obrnil k svoji prijateljici. "Če obljubiš, da nikomur ne poveš, lahko greš z mano."
Vedela je, kaj tvega, toda v Jade je vedno prevladovala sla po dogodivščini, ki jo je vselej gnala naprej. Morda ni bila, konstantno hiperaktivna, kot je bil James, toda vsekakor je imela v sebi žilico za avanture.
"Greva."
Tako sta najprej začela z iskanjem skrivnega prehoda, ki Jade ni bil čisto jasen, toda odločila se je, da zaupa mlademu čarovniku.
"Naj ti pomagam iskati," se je ponudila in odložila svojo knjigo na škrlatno zofo. "Kje naj bi bil prehod?"
"Si videla, kako debele so stene stolpa proti ostalim?" je vprašal in nato tiho potrkal po steni. "Poslušaj, stene so votle. Prehod bi moral biti speljan vse okoli stolpa, navzdol kot spirala. Če bi le lahko izrekel alohomoro na pravem mestu..."
Trdno se je oklenil palice, Jade pa je hitro stekla po palico in ob povratku prislonila uho k zidu in začela trkati okoli po steni.
"Poskusi tukaj," je naročila in prijatelj se ji je približal in uperil svojo palico poleg mesta, kjer je Jade držala kazalec in poskušal odkleniti kar koli je že bilo zaklenjeno ali bolje rečeno prikrito.
In res, tapeta se je najprej magično odlepila in za njo je nastala razpo manjša od Jade in Remusa, na kateri so se nato osnovala tanka lesena vrata, ki so se razprla in tako odrkila notranjost sten, kjer se je skrival star, majhen kvadratast podest, ki bi kmalu začel trohneti. Prijatelja sta se spogledala in dekle se je splazilo notri, toda trda tema ji je preprečevala dober pogled na situacijo.
"Lumos," je zamrmrala in konica njene palice se je belo zablestela in ji osvetlila obraz. Nagnila je palico k tlom, ki so se nadaljevala skoraj navpično dol z izredno strmimi stopnicami.
"Kaj vidiš, no?" je postal radoveden čarovnik in Jade je le skomignila z rameni.
"Veliko prahu in stopnice. Pridi že!"
Stopila je kakšne tri stopnice navzdol, da bi se umaknila prijatelju in mu pomignila, naj ji sledi. Ustregel ji je in potisnil glavo skozi odprtino in izrekel colloportus.
"Pri trolovih bedrih, kako je vse majhno tu notri."
"Nehaj dramatizirati, manjši si od mene."
"Nisem!"
"Ja si!" se je zasmejala, da je odmevalo daleč po ozkem zavitem hodniku, po katerem sta nadaljevala s svojim nočnim izletom.
"Ne pa ne," je odgovoril in se, brez da bi se zavedal, povzpel malo bolj na prste pri spuščanju se po stopnicah.
"Bova jutri vprašala Lily."
Dvojica se je spotikala naprej, vse dokler nista prišla do konca, kjer je Remus, ki je bil močnejši od Jade, dvignil loputo nad njunima glavama, da je lahko pokukal iz nje in preveril, če je zrak čist. Pokimal je prijateljici in skupaj sta se skobacala ven iz luknje in se znašla na hodniku v tretjem nadstropju.
"Tam so bila vrata!" je rekla rjavolaska in pokazala proti zidu za najbližjim vogalom. Spogledala sta se in brž stekla k vratom. Remus jih je takoj poskusil odpreti, toda Jade je le obstala pred njimi.
"Si v redu?" jo je rahlo zaskrbljeno vprašal, ko je opazil, da je bolj bleda kot krvavi baron.
"Ja, samo, em- ne vem, če si želim videti truplo. Mislim, da mi bo slabo."
"Meni se tudi gnusi, ampak moram vedeti," je razložil in poprijel za palco, ki mu je molela iz žepa modre kariraste pižame.
"Zakaj te tako zanima?"
Remus je obmolknil in potreboval je nekaj časa, da je odgovoril: "Reciva, da sem nekaj preslišal, ko sem šel mimo Dumbledorejevega kabineta."
Dekle je le ostalo tiho in zajelo sapo. Bi bilo možno, da Remus ve za volkodlala? Hitro se je zdrznila, da ne bi po nesreči izdavila kakšno neumnost. Ravnatelju je dala obljubo, o volkodlaku Bradavičarske Akademije ne sme govoriti z nikomer.
"Alohomora!" je slišala zašepetati Remusa, medtem ko se je sama skrila za težka lesena vrata, skozi katera je stopil, da le ne bi slučajno uzrla trupla.
"Lumos! O bog-" je zamrl čarovnikov glas, v trenutku ko je razsvetlil sobo. Slišala ga je, kako je stopil naprej in pogoltnil slino.
"Kaj, kaj je!?" je rekla Jade malo bolj na glas in se ob tem kar ustrašila portreta poleg nje, ki je zajamral o tem, kako sovraži otročad in da mu je bilo veliko bolje ta dva meseca, ko so bile počitnice.
Hitela se mu je opravičevati in skoraj ni opazila, kako je iz sobe zbežal Remus. Srečala sta se s pogledom, ko je dejal: "James se enkrat za spremembo ni šalil."
"Pri Merlinu!"
Zaprl je vrata in pomignil prijateljici: "Pridi, greva, preden naju kdo zasači." V odgovor je prikimala in odpravila sta se iskat loputo, ki je odpirla pot do skrivnega prehod po katerem sta prišla, toda kljub temu da sta se trudila na vse kriplje, da bi ga našla, so vsi njuni poskusi spodleteli.
"Morala bova po stopnicah," je rahlo prestrašeno zašepetala Jade. "Ampak slišalo se bo, kako se premikajo."
"Ne skrbi, se bova že česa spomnila, samo ne paničari."
"Prekleto upam, da res. Remus."
Tako sta se podala na temen in precej zmeden labritint stopnišč, na katerem sta se večkrat skoraj izgubila, toda vsemu navkljub sta se po njem prebijala precej uspešno. Vse dokler se svetlobi Remusove palice ni pridružila še ena osvetljena palica, ki je skoraj drvela proti njima. Jade je bila prepričana, da ji je srce padlo v hlače, toda Remus je bil na njuno srečo izjemno hitre pameti.
"Hitro," ji je šepnil. "Zapri oči in se delaj, da spiš, toda hodi dalje."
"Kaj za tristo hipogrifov-"
"Samo daj že! In ostani tiho!"
Ubogala ga je, on pa ji je eno roko položil na ramo, drugo pa na hrbet in jo vodil dalje. Proti njima je zarobantila Mc'Huddra in srce mlade čarovnice je teklo maratone z ovirami v njenem prsnem košu.
"Stojta, takoj zdaj!" je tiho, a strogo dejala in se jima približala. "Lupin? De'Groovova? Kaj pa-"
"Jade hodi v spanju, profesorica. Bil sem v dnevni sobi, ker nisem mogel spati, pa sem jo slučajno videl kako je skoraj stekla mimo mene in jo je luna odnesla na hodnik, samo pomagati sem ji hotel nazaj," se je nedolžno zagovarjal čarovnik, njegova prijateljica pa se je trudila, da se ne izda z nasmehom. Remus je bil preprosto preveč pameten, da bi ga ujeli.
"Pri Merlinu, dobro da si jo videl, lahko bi se ji zgodilo marsikaj," je zašepetala in Lupin je le prikimal.
"Dobro, pojdita že nazaj in lahko noč."
"Lahko noč tudi vam, profesorica," je skoraj zapel deček in brž, ko jima je Mc'Huddra obrnila hrbet, je Jade odprla oči in mu podarila nagajiv nasmeh.
Mlada čarovnica ni več mogla zdržati, zato je vstala in se zavila v odejo, pograbila knjigo in se odtihotapila dol do dnevne sobe. Toda ravno, ko je prišla do dela stopnišča, kjer se fantovske in dekliške poti razcepijo, je v dnevni sobi zaslišala tihe korake. Zajela je sapo in po prstih odšla dol, ter se skrivala za steno, da bi ugotovila, kdo je njen nespečni družabnik.
Razkrila se je, ko je ugotovila, da zvoke povzročajo koraki nikogar drugega, kot pa njenega prijatelja Remusa. Počasi je hodil je ob steni in drsal s prsti po njej, kot da bi nekaj iskal.
"Remus?" je zašepetala glasno, kakor sem je lahko in ga pogledala z nagnjeno glavo. Ozrl se je nazaj k njej in prebledel v trenutku, ko so jo njegove jantarne oči zagledale.
"Jade? Kaj pa počneš, zakaj ne spiš?" je zmedeno rekel, njegova prijateljica pa je brez odgovora napadla nazaj: "To bi jaz tebe morala spraševati! Kaj zaboga ti počneš?"
"Nič posebnega!"
Odločila se je, da bi bilo tokrat precej pametno vrtati vanj: "Kaj imaš za bregom?"
Stopila je bliže, on pa je zasikal nazaj isti odgovor: "Saj sem ti povedal! Nič posebnega, pojdi že nazaj spat."
"Ne grem nikamor, dokler mi ne poveš!"
Nekaj časa je molčal, nato pa tiho razložil: "Tisti centaver me bega."
Jade bi lagala, če bi dejala, da je dečku povsem verjela.
"V težave boš zašel, sploh pa ne veva, če je tisto res."
"Ne bom."
"Kako si lahko tako zelo prepričan?"
"Poznam skrivni prehod," je zatrdil in se obrnil k svoji prijateljici. "Če obljubiš, da nikomur ne poveš, lahko greš z mano."
Vedela je, kaj tvega, toda v Jade je vedno prevladovala sla po dogodivščini, ki jo je vselej gnala naprej. Morda ni bila, konstantno hiperaktivna, kot je bil James, toda vsekakor je imela v sebi žilico za avanture.
"Greva."
Tako sta najprej začela z iskanjem skrivnega prehoda, ki Jade ni bil čisto jasen, toda odločila se je, da zaupa mlademu čarovniku.
"Naj ti pomagam iskati," se je ponudila in odložila svojo knjigo na škrlatno zofo. "Kje naj bi bil prehod?"
"Si videla, kako debele so stene stolpa proti ostalim?" je vprašal in nato tiho potrkal po steni. "Poslušaj, stene so votle. Prehod bi moral biti speljan vse okoli stolpa, navzdol kot spirala. Če bi le lahko izrekel alohomoro na pravem mestu..."
Trdno se je oklenil palice, Jade pa je hitro stekla po palico in ob povratku prislonila uho k zidu in začela trkati okoli po steni.
"Poskusi tukaj," je naročila in prijatelj se ji je približal in uperil svojo palico poleg mesta, kjer je Jade držala kazalec in poskušal odkleniti kar koli je že bilo zaklenjeno ali bolje rečeno prikrito.
In res, tapeta se je najprej magično odlepila in za njo je nastala razpo manjša od Jade in Remusa, na kateri so se nato osnovala tanka lesena vrata, ki so se razprla in tako odrkila notranjost sten, kjer se je skrival star, majhen kvadratast podest, ki bi kmalu začel trohneti. Prijatelja sta se spogledala in dekle se je splazilo notri, toda trda tema ji je preprečevala dober pogled na situacijo.
"Lumos," je zamrmrala in konica njene palice se je belo zablestela in ji osvetlila obraz. Nagnila je palico k tlom, ki so se nadaljevala skoraj navpično dol z izredno strmimi stopnicami.
"Kaj vidiš, no?" je postal radoveden čarovnik in Jade je le skomignila z rameni.
"Veliko prahu in stopnice. Pridi že!"
Stopila je kakšne tri stopnice navzdol, da bi se umaknila prijatelju in mu pomignila, naj ji sledi. Ustregel ji je in potisnil glavo skozi odprtino in izrekel colloportus.
"Pri trolovih bedrih, kako je vse majhno tu notri."
"Nehaj dramatizirati, manjši si od mene."
"Nisem!"
"Ja si!" se je zasmejala, da je odmevalo daleč po ozkem zavitem hodniku, po katerem sta nadaljevala s svojim nočnim izletom.
"Ne pa ne," je odgovoril in se, brez da bi se zavedal, povzpel malo bolj na prste pri spuščanju se po stopnicah.
"Bova jutri vprašala Lily."
Dvojica se je spotikala naprej, vse dokler nista prišla do konca, kjer je Remus, ki je bil močnejši od Jade, dvignil loputo nad njunima glavama, da je lahko pokukal iz nje in preveril, če je zrak čist. Pokimal je prijateljici in skupaj sta se skobacala ven iz luknje in se znašla na hodniku v tretjem nadstropju.
"Tam so bila vrata!" je rekla rjavolaska in pokazala proti zidu za najbližjim vogalom. Spogledala sta se in brž stekla k vratom. Remus jih je takoj poskusil odpreti, toda Jade je le obstala pred njimi.
"Si v redu?" jo je rahlo zaskrbljeno vprašal, ko je opazil, da je bolj bleda kot krvavi baron.
"Ja, samo, em- ne vem, če si želim videti truplo. Mislim, da mi bo slabo."
"Meni se tudi gnusi, ampak moram vedeti," je razložil in poprijel za palco, ki mu je molela iz žepa modre kariraste pižame.
"Zakaj te tako zanima?"
Remus je obmolknil in potreboval je nekaj časa, da je odgovoril: "Reciva, da sem nekaj preslišal, ko sem šel mimo Dumbledorejevega kabineta."
Dekle je le ostalo tiho in zajelo sapo. Bi bilo možno, da Remus ve za volkodlala? Hitro se je zdrznila, da ne bi po nesreči izdavila kakšno neumnost. Ravnatelju je dala obljubo, o volkodlaku Bradavičarske Akademije ne sme govoriti z nikomer.
"Alohomora!" je slišala zašepetati Remusa, medtem ko se je sama skrila za težka lesena vrata, skozi katera je stopil, da le ne bi slučajno uzrla trupla.
"Lumos! O bog-" je zamrl čarovnikov glas, v trenutku ko je razsvetlil sobo. Slišala ga je, kako je stopil naprej in pogoltnil slino.
"Kaj, kaj je!?" je rekla Jade malo bolj na glas in se ob tem kar ustrašila portreta poleg nje, ki je zajamral o tem, kako sovraži otročad in da mu je bilo veliko bolje ta dva meseca, ko so bile počitnice.
Hitela se mu je opravičevati in skoraj ni opazila, kako je iz sobe zbežal Remus. Srečala sta se s pogledom, ko je dejal: "James se enkrat za spremembo ni šalil."
"Pri Merlinu!"
Zaprl je vrata in pomignil prijateljici: "Pridi, greva, preden naju kdo zasači." V odgovor je prikimala in odpravila sta se iskat loputo, ki je odpirla pot do skrivnega prehod po katerem sta prišla, toda kljub temu da sta se trudila na vse kriplje, da bi ga našla, so vsi njuni poskusi spodleteli.
"Morala bova po stopnicah," je rahlo prestrašeno zašepetala Jade. "Ampak slišalo se bo, kako se premikajo."
"Ne skrbi, se bova že česa spomnila, samo ne paničari."
"Prekleto upam, da res. Remus."
Tako sta se podala na temen in precej zmeden labritint stopnišč, na katerem sta se večkrat skoraj izgubila, toda vsemu navkljub sta se po njem prebijala precej uspešno. Vse dokler se svetlobi Remusove palice ni pridružila še ena osvetljena palica, ki je skoraj drvela proti njima. Jade je bila prepričana, da ji je srce padlo v hlače, toda Remus je bil na njuno srečo izjemno hitre pameti.
"Hitro," ji je šepnil. "Zapri oči in se delaj, da spiš, toda hodi dalje."
"Kaj za tristo hipogrifov-"
"Samo daj že! In ostani tiho!"
Ubogala ga je, on pa ji je eno roko položil na ramo, drugo pa na hrbet in jo vodil dalje. Proti njima je zarobantila Mc'Huddra in srce mlade čarovnice je teklo maratone z ovirami v njenem prsnem košu.
"Stojta, takoj zdaj!" je tiho, a strogo dejala in se jima približala. "Lupin? De'Groovova? Kaj pa-"
"Jade hodi v spanju, profesorica. Bil sem v dnevni sobi, ker nisem mogel spati, pa sem jo slučajno videl kako je skoraj stekla mimo mene in jo je luna odnesla na hodnik, samo pomagati sem ji hotel nazaj," se je nedolžno zagovarjal čarovnik, njegova prijateljica pa se je trudila, da se ne izda z nasmehom. Remus je bil preprosto preveč pameten, da bi ga ujeli.
"Pri Merlinu, dobro da si jo videl, lahko bi se ji zgodilo marsikaj," je zašepetala in Lupin je le prikimal.
"Dobro, pojdita že nazaj in lahko noč."
"Lahko noč tudi vam, profesorica," je skoraj zapel deček in brž, ko jima je Mc'Huddra obrnila hrbet, je Jade odprla oči in mu podarila nagajiv nasmeh.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hej!
No, zdaj pa je res minilo že nekaj časa, odkar sem nazadnje komentirala tole zgodbo. Sem kar nekaj delov za nazaj sfalila, sem jih zdajle vse prebrala haha. Ker pa ti tako lepo in vedno poveš mnenje na mojo zgodbo, sem pa ja mogla še jaz kaj napisat.
Skratka, ne bom preveč zavlačevala, ker nimam veliko za povedat, samo glej, da se bodo osebnosti razvijale v drugačne smeri. Zdajle se mi na prvi pogled zdi, kakor da so si vsi enaki, vsi navihani, prijazni itd... Pač rada bi dobila ta čar, kjer se razloči, da smo si ljudje različni :)
Drugače je to samo mala kritika, sama nisem nek ekspert v tem, niti ne vem, če so si ti karakterji že sami po sebi tako podobni (nikoli nisem brala HP).
Ampak kot osnova, če spregledamo to malo podrobnost, je zgodba res dobra. Všeč mi je, da ohranjaš napetost in nekako se mi svita, kaj se je zgodilo s kentavrom hehe :)
Me že zelo zanima, kaj vse si boš še izmislila in kaj vse še čaka Jade (močno upam, da bo v smrtni nevarnosti *evil laugh*).
Piši naprej, ker ti res gre :))
Lepo bodi,
~dragon girl
No, zdaj pa je res minilo že nekaj časa, odkar sem nazadnje komentirala tole zgodbo. Sem kar nekaj delov za nazaj sfalila, sem jih zdajle vse prebrala haha. Ker pa ti tako lepo in vedno poveš mnenje na mojo zgodbo, sem pa ja mogla še jaz kaj napisat.
Skratka, ne bom preveč zavlačevala, ker nimam veliko za povedat, samo glej, da se bodo osebnosti razvijale v drugačne smeri. Zdajle se mi na prvi pogled zdi, kakor da so si vsi enaki, vsi navihani, prijazni itd... Pač rada bi dobila ta čar, kjer se razloči, da smo si ljudje različni :)
Drugače je to samo mala kritika, sama nisem nek ekspert v tem, niti ne vem, če so si ti karakterji že sami po sebi tako podobni (nikoli nisem brala HP).
Ampak kot osnova, če spregledamo to malo podrobnost, je zgodba res dobra. Všeč mi je, da ohranjaš napetost in nekako se mi svita, kaj se je zgodilo s kentavrom hehe :)
Me že zelo zanima, kaj vse si boš še izmislila in kaj vse še čaka Jade (močno upam, da bo v smrtni nevarnosti *evil laugh*).
Piši naprej, ker ti res gre :))
Lepo bodi,
~dragon girl
0
mislim, da imaš prav, da bi že lahko kaj naredila, da bi se njihove osebnosti bolj razlikovale, sploh jade. ampak se bodo zagotovo razvijale, don't worry, saj je zgodba šele čisto na začetku prvega letnika in so stari enajst. ampak tvoje mnenje mi je res v pomoč! jade bo v smrtni nevarnosti many times ;)
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
haha ta zvijača na konc je res svetovna :)
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
se strinjam z Like emojis!
PaČ res je zakon trik(:
PaČ res je zakon trik(:
0
Moj odgovor:
Fun-girl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Nujno potrebujem pomoč
Živjo!
Imam veliko težavo. Jaz imam dve prijateljici s katerima se dobro razumem. Mina in Katja(izmišljeno ime). Smo se pa včeraj skregale. In Mina in Katja trenirata akrobatiko. Oni dve sta se včeraj na akrobatiki pobotali. Jaz pa sem še vedno do danes ostala skregana z Katjo.(z Mino sva ostali prijateljici). Danes pa sem se pobotala z Katjo. In potem mi je Mina povedala, da sta se oni dve že prej pobotali. Meni pa nista hoteli povedat, da ne bi bila jezna. Jaz sem Mini rekla, da ne bi bila jezna. Pa čeprav sta se Mina in Katja pobotali mi Mina še vedno govori, kako ji gre Katja na živce.
Kaj naj naredim jaz sem čisto obupana.:sob: in zelo sem jezna
Hvala za vaše odgovore.
Lp Fun-girl
Imam veliko težavo. Jaz imam dve prijateljici s katerima se dobro razumem. Mina in Katja(izmišljeno ime). Smo se pa včeraj skregale. In Mina in Katja trenirata akrobatiko. Oni dve sta se včeraj na akrobatiki pobotali. Jaz pa sem še vedno do danes ostala skregana z Katjo.(z Mino sva ostali prijateljici). Danes pa sem se pobotala z Katjo. In potem mi je Mina povedala, da sta se oni dve že prej pobotali. Meni pa nista hoteli povedat, da ne bi bila jezna. Jaz sem Mini rekla, da ne bi bila jezna. Pa čeprav sta se Mina in Katja pobotali mi Mina še vedno govori, kako ji gre Katja na živce.
Kaj naj naredim jaz sem čisto obupana.:sob: in zelo sem jezna
Hvala za vaše odgovore.
Lp Fun-girl
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
nemorm nc druzgq rec:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::tired_face::tired_face::tired