"Jade, ljubica! Zbudi se!" je bila prva stvar, ki jo je rjavolasa deklica zaslišala tistega toplega poletnega jutra, ko je v spodnjem Stokesu po nekaj dneh hudega dežja končno posijalo sonce izza oblakov.

Odprla je rjavo zelenkaste oči in divje pomežikala, ko je svetloba posijala na njena zrkla. Pomela si jih je in se obrnila stran od okna. "Prihajam mama!" je zaklicala, da je odmevalo po nenavadni hiši, ki je od zunaj izgledala prav tako strašljivo urejena, kot vse okoli nje, notri pa je bil kaos; družini Figg sosedje pravzaprav niso hodili veliko na obisk, zato jim je bilo prav malo mar zanje in njihove bunkeljske čenče.

Jade je počakala, da je rumenkasta ura s ptiči odtiktakala par taktov, nato pa zazehala in vstala z levo nogo. Vsako jutro je posebej pazila, da vstane z levo nogo. Ko je bila mlajša je slišala tisti stari nesmisel, da imaš cel dan nesrečo, če vstaneš z levo nogo; da bi preverila je cel teden vstajala z levo, na koncu tedna pa se je odločila, da je vendarle vseeno s katero nogo vstane, zato je v nedeljo vstala spet z desno in se spotaknila, ter si razklala ustnico. Od takrat vstaja z levo nogo, za vsak slučaj.

Stresla je glavo in majhna stopalca potisnila v bele copatke, nato pa kar v spalni halji odvršela iz svoje sobice dol po stopnicah v kuhinjo, kjer je Arabella v ponvi veselo pekla umešana jajca in se pozibavala v ritmih Norih Vilincev, ki so se drli iz radia.

Jade se je ozrla naokoli in stopila k mizi, ki je bila v zimskem vrtu. Pri stropu so bile od stene do stene nameščene palice za sove in tam se je že ponosno prsil skovir Lain, ki jim je vsak dan nosil Preroške novice. Deklica je spodila eno izmed mačk, ki je posedala na njenem stolu in stopila nanj, pri čemer so se ji tresla kolena; višin ni marala, ampak je bila radovednost po časopisu večja. Nežno je pobožala Lainovo rjavo glavico in se mu nasmehnila, nato pa odvezala časopis iz njegove noge in hitro hopnila nazaj na trdne ploščice in sedla na stol.

"Je kaj zanimivega na naslovnici?" je slišala svojo krušno mater nekaj metrov stran in pogledala nazaj na zvitek papirjev iz katerega so se ji smejali obrazi številnih čarovnikov in čarovnic. Pritegnila jo je slika goblinov, katerih roke so bile vklenjene in se niso prav nič smejali, kar niti ni bilo tako čudno, ker so se goblini nasmehnili ravno tolikokrat, kot se mrtvec v grobu.

"Goblini iz Gringottsa oropali trezor," sem ji razglasila naslov članka, ona pa se je obrnila in pogledala naza k hčerki. "Kaj pa jih je pičilo?"
"Nimam pojma, ampak piše, da je izginila kar lepa vsota in da je še niso našli."

Odprla je časnik in prelistala prvih nekaj strani in brala le naslove, če se ji bo slučajno zazdelo kakšnega prebrati. Tistih nekaj firičev, ki so jih vsak dan dali za čenče se ji je običajno zdelo čisto preveč; veliko raje je poslušala čarovniški radio. V kotu strani triindvajset pa je ugledala drobno sliko osebe, za katero si je želela, da je ne bi niti poznala in niti vedela za njen obstoj. Čeprav Jade brez Amortenie ne bi bilo, če smo natančni, ker je vendarle njena prava biološka mati. Zopet si je zaslužila članek v Novicah, toda tokrat ni bila kriva ona.

EDINA POTOMKA DRUŽINE GRINDELWAD LETOS NA BRADAVIČARKO!

Po naših virih naj bi Jade De'Groove, hčerka coprnice Amortenie De'Groove in vnukinja najnevarnejšega čarovnika na tem svetu, Gellerta Grindelwalda letos dopolnila enajst let in začela izobrazbo na Bradavičarski akademiji. Otrok bi lahko bil Grindelwaldovo orožje, zato se povsod, med drugim tudi na ministrstvu sprašujejo, kako je možno, da je ravnatelj Albus Dumbledore dopustil, da tako nevaren otrok obiskuje Bradavičarko, sploh v času, ko je Gridelwald pobegnil iz Azkabana in še vedno o njem ni sledi. Vsi lahko samo še upamo, da se to na vsak možen način prepreči čimprej.

Preden je Jade uspela prebrati članek dokonca, so iz slojev papirja pognali plameni in hitro se je odmaknila od mize. Še preden je utegnila ukrepati, je na njeno srečo pred njo planil gospod Figg z zeleno zalivalko za rože in pogasil ogenj, ki se je vnel iz spiska laži, zdaj le še črnega pepela na mizi.

"Kaj pa zdaj to?" je vprašal in odložil kovinsko pripravo nazaj na tla na njeno prvotno mesto. Zaskrbljeno je zrl v svojo hčer, ona pa je skomignila: "Spet pišejo bedarije, verjetno me je vznemirilo, pa se je pripetilo to." Vedela je, da je ni vznemiril sam članek. Po toliko letih si ni več gnala s srcu, ko se je zgodilo kaj takšnega. Stisnilo jo je le zato, ker je vedela, da lažejo. Jade je že pred leti prejela izrecno prepoved ministrstva o namerni uporabi magije in o čarovniški izobrazbi. Živela naj bi kot šlapl, ampak na to se je že navadila.

"Dobro potem, nič hudega miška moja, samo da nima Albus spet ognjene driske," je dejal Hank in skupaj sta se zasmejala ob spominu na želodčne težave njihovega najmlajšega skovirja, ki je prejšni mesec podelal ognjeno kroglo na vsakih toliko. Jadinega očeta je sploh strašno zabavalo, ker je bilo sovi ime Albus, po Dumbledoreju. Jade je velikokrat rekel, kako naj si, vsakič ko je slabe volje, predstavlja Dumbledoreja z ognjeno drisko. 'Avč, pri Merlinovi bradi, kako me peče rit!'

Jade je skočila k pultu po krpo, da bi pobrisala ostanke vode, ki je bila še polita, nato pa je pomagala mami servirati zajtrk, še preden se je ohladil.
"Pohitimo vendarle, danes dobimo pomemben obisk!" je skoraj zapela mama in Jade se je poskušala spogledati z očetom, ampak je za razliko od nje vedel, kaj se dogaja.
"Kdo pa pride?" je s polno radovednostjo vprašala. "Boš že videla, ne bodi tako firbčna, zdaj pa se pojdi hitro obleč, da ne boš kar v pižami," ji je naročila mama, brez da bi uteštila njeno radovednost. Normalno bi Jade ta čas že začela sitnariti, kdo pride in zakaj, ampak ker jo je Arabella tako preganjala, se je odločila, da bo ostala tiho. Tako ali tako je kazalo, da bo gost prišel v kratkem času in se ni splačalo nervirati staršev.

Pogoltnila je še zadnji kosček jajca, odnesla svoj snežno beli krožnik v pomivalno korito in stekla po zavitih stopnicah, po katerih so bile obešene premnoge zelene rastline, ki so bile vedno uporabne za zdravilne napoje in žavbemm. Stopila je na podest in se odpravila do svoje sobe, ki je bila takoj nasporti konca stopnic. Na vratih je pisalo 'Jade', ker sta njeno ime z očetom naslikala pred kakšnima dvema letoma. Odprla je ozko, vendar visoko leseno omaro in iz nje vzela eno izmed svojih lepših oblek. Bila je bela, posuta z modrimi spominčicami in v njej se je vedno počutila tako srečno.

Odskaljala je iz sobe nazaj v pritličje in si šla umit zobe in obraz. Z mamo sta pred kratkim kupili elekrične zobne ščetke v bunkeljski trgovini in zdele so se jima naravnost osupljive. Iz umivalnika je spodila še enega mačkona, ki se je sončil v njem. Tako se je uredila in si še počesala lase in na glavo posadila svoj najljubši moder obroč.

Vrnila se je v kuhinjo in sedla za jedilno mizo, kjer je bil zdaj šopek cvetic in prižgana sveča z vonjem po baragodah. Sedla je za enega izmed stolov, ker ji je tako naročila mama in čakala. Najhuje ji je bilo, ko je morala sedeti pri miru več kot pet minut.

K sreči jo je zvonec kar hitro odrešil, ko je zazvonilo natanko štiri minute po tem, ko je sedla; vsaj tako je izmerila Jade. "Pojdi odpret, ljubica!" je zaklical oče, ki je že bil v veži. In spet, navadno bi ugovarjala, ker je vendarle oče tisti, ki že tako ali tako stoji v veži in je par metrov stran od vrat ter bi z lahko stopil šest korakov naprej in jih odprl, today tokrat je Jade vedela, da za tem stoji nekaj več, zato se je brez besed sprehodila do vrat in jih odprla. Radovedno je pogledala gor in ugledala sivolasega čarovnika v zelenkasti halji, ki je v rokah držal debelega sivega mačkona.

V trenutku, ko se je zavedla, kdo stoji pred njo, je Jade osupnila; ne zgodi se vsak dan, da k tebi domov pride eden izmed najmogočnejših čarovnikov vseh časov. Nasmehnil se ji je, ona pa je stopila vstran, da je lahko vstopil in za njim zaprla bela vrata, na katerih je že odstopal zgornji sloj barve.

"Albus, ali ne?" je vprašal in svoj pogled usmeril v mačé, ki je leno ležalo v njegovih rokah in se nastavljalo njegovemu čohljanju in zdelo se je, da mu kar prija.
"Veste gospod, drugače bi vam kar priporčal čohljanje naših mačk, je zeko pomirjajoče, ampak tale falot je prejšnji mesec staknil ognjeno drisko in včasih še spusti kakšno, saj veste," je resno razložil Hank in Jade je vedela, da v resnici zadržuje gigantski smejalni izpad. "Oh, potem pa ga bom raje odložil," je rekel Dumbledore in se zahahljal skupaj z gospodom Figgom. Hahljala sta se čudno, tako kot se znajo samo odrasli in se je mladi čarovnici zdelo nenaravo, čeprav je bilo le bolj uradno in lepše, kot pa dobiti smejalni izpad.

"Ampak danes nisem tu zaradi vaših mačkov, temveč zaradi nečesa bolj pomebnega. Nekaj moram predati mladi nadobudni čarovnici, ki pravkar stoji pred mano," je povedal starejši čarovnik in sedaj se je tudi Jadina mama pridružila skupini in z vsem svojim tihim cviljenjem uničila ves očetov trud za uradnost.

Iz globokega, povešenega žepa je Albus Dumbledore izvlekel ovojnico in ni jo podal. Na temno rdečem žigu je prepoznala grb Bradavičarke in na hrbtni strani je bil njen naslov - Rožmarinova pet. Pogledala je gor k ravnatelju, ki se ji je toplo nasmehnil.

"Iz strani ministrstva si bila najbrž že obveščena, da naj ne bi obiskovala Akademije, zaradi razlogov, kot je nekaj tako nesmiselnega kot to, da si rojena v Azkabanu staršem, ki so krenili po napačni poti. Na Bradavičarki nimamo nobenih zadržkov pri tem, da bi te sprejeli, zato smo se na ministrstvu potegovali za tvoj sprejem, ki so nam ga odobrili," je povedal in Jade so se v kotičkih očes nabrale solze. Ni mogla verjeti, da se je to zgodilo. Celo življenje je poslušala o magiji, celo živela z njo vedoč, da je ne bo nikoli mogla uporabljati. Bilo je, kot da bi tekla za nečim vse bolj hitro in hitreje, te stvari pa kljub vsemu trudu ne bi mogla nikoli in nikdar ujetii.

Takrat je izrekel pet besed, ki so ji spremenile življenje: "Jade De'Groove, dobrodošla na Bradavičarko!"

Ampak lahko bi izpustil 'De'Groove'.