Vsak dan do prvega septembra je morala brzdati svoje navdušenje, da ni izgledala, kot da se je najedla norih gob in so ji prišle do živega. Komaj je čakala tisti dan, da bo končno sedla na vlak za Bradavičarko in se odpeljala na Škotsko. In veselila se je ponovnega srečanja z Jamesom, čeprav jo je mučilo dejstvo, da jo bo zapustil takoj, ko bo izvedel, kdo v resnici je.

S tem je imela slabe izkušnje.

Kakšni dve leti pred tem se je nekega dne odšla igrat v bližnji gozd in tam srečala dečka, za katerega je vedela, da so njegovi starši čarovniki. Živel je v bližini in enkrat je preslišala pogovor staršev o družini, ki se je vselila na Kuminovo ulico in da so najbrž čarovniki. Tako je zagledala črnolasega dečka ob robu potoka, medtem ko je z rokami pripravljal kamne, da so poleteli in padli v vodo. "Živijo," ga je pozdravila, ubožec pa je skoraj padel v vodo, ker je mislil, da je sam. Obrnil se je in ugledal našo junakinjo, ona pa se mu je nasmehnila. Toda fant je vstal, kakor hitro je zagledal Jadine oči, ki so jo vsakič izdale. Tista ena, električno modra. "Pojdi stran, zloba! Misliš, da ne vem, kdo si?" je zaklical in stekel stran, ob tem pa zlomil dekličino srce.

Poskušala je pozabiti, toda nikoli ni čisto. Takih stvari preprosto ni lahko izbrisati iz spomina, pa če se še tako trudiš in Jade je to vedela.

Napočilo je jutro; Jade je zbudilo krakanje vrane na njenem oknu, česar je bila pravzaprav vesela, ker se je hotela zbuditi zgodaj in vstati kakor hitro je bilo mogoče, čeprav je strašno rada poležavala v svoji oblakasto mehki posteljici z zelenkasto puhasto odejo. Planila je k potovalki in še enkrat preverila, če ima vse, nato pa planila v kopalnico, se uredila in umila, ter oblekla. Izbrala je preproste kavbojke in belo bluzo s kratkimi rokavi; tako ali tako se bo morala na vlaku preoblačiti v plašč.

Odšla je dol jest in tisto pusto skledo kosmičev je od živčnosti skoraj zlila naravnost vase. "Daj Jade umiri se," jo je poskušal pomiriti oče, ki je še v pižami srebal kavo, kar je Jade vznemirjalo, ker je bila zadnja stvar, ki jo je hotela to, da zamudi na vlak. "Pa saj sem čisto mirna!" je zatrdila in odkorakala nazaj v svojo sobo še drugič preverit, če ima vse, ker je bilo v potovalki sumljivo veliko prostora. Dodala je še nekaj bunkeljskih križank, ki so jih imeli, nato pa odnesla potovalko v pritličje hiše. Z mamo sta pregnali očeta, da se je odšel po hitrem postopku obleč, nato pa so se spakirali v avto in se odpeljali. Ko so bili na poti, si Jade seveda ni mogla pomagati, da ne bi nehala čebljati o Bradavičarki in domovih in urokih in napojih in o velikem jezeru ter čarobnem gozdu.

Mali bel avto se je zibal sem ter tja po ovinkih in cestnih razpokah, za katere so bili bunkelji pač preveč leni, da bi jih popravili. To je šlo najbolj v nos gospodu Figgu, Jade pa se je zdelo celo fino, ker je bilo kot na mirnejši različici vlakca smrti. Nekaj bolj ugodnega za njen histeričen strah pred višino.

Prej ko slej so se odzibali do Londona in do železniške postaje in Jade je morala priznati - kljub vsemu navdušenju jo je žrlo to, da staršev ne bo videla vsaj do božiča. Ni imela navade, da se je od njih ločila za več kot kakšen dan ali dva, ko je prespala pri kakšni prijateljici. Največkrat pri Lily Evans, rdečelasi deklici, ki je z njo hodila v šolo in je živela par ulic naprej, v tistih s starimi hišami, ki so se Jade zdele veliko lepše kot tiste na Rožmarinovi; malo manj so spominjale na klone.

"Mi bosta pisala?" je vprašala, ko so hodili do postaje 9 in tri četrtine in se prerinili skozi čarobno pregrado.
"Vsak dan, če bo treba," se je nasmehnila Arabella, njen mož pa je zadovoljno potiskal voziček z Jadino kramo.
"Ne vsak dan," je dodala z rahlo trmo. "Enkrat na teden bo dovolj, nisem tako majhna."
"Tudi prav, tudi prav," je zaključil oče in se ozrl proti vlaku. Jade ga je že videla pred dvema letoma, ko so tu pričakali sina Septimusa Weasleya, očetovega in maminega dobrega prijatelja. Bilo je Arthurjevo zadnje leto na Bradavičarki, Jade pa je imela neizmerno željo videti vlak, zato sta se z očetom odpravila naredit dobrodošlico.

Vsi trije so se zložili v objem in gospa Figg je bila tik pred tem, da bi zajokala, vendar ni. Njen cilj je bil, da ne joče na hčerkin prvi dan šole, ker je to vendarle nekaj pozitivnega in Jade še ni razumela, da so tudi solze lahko srečne.
"Pogrešala vaju bom," je povedala in ju tesno, kakor se korenine oprijemajo zemlje, objela. Bila sta njen varen pristan, ki ga bo zdaj prislijena zapustiti sama.

Samo zašepetali so si še, da se imajo radi in Jade je že korakala na vlak, skupaj z gručo drugih učencev, ki so prišli na vlak med zadnjimi. Večina kupejev in sedežev je bila že polnih in Jade ni želela vdreti v kupe, kjer je prisotni ne bi želeli, zato se je najprej spehodila na odprt del vlaka, če bi morda kje zagledala Jamesa. Nervozno je mencala s prsti, ko so se ob njenem vstopu vse oči obrnile vanjo. Na njeno olajšanje so se kar hitro spustile in vsi so nadaljevali s čebljanjem.

Toda vedno mora biti nekje ena izjema; Jade se je približalo starejše dekle z divjimi kodrastimi, ter vranje črnimi lasmi in jo premerilo od glave do pet, nato pa se rahlo strašljivo nasmehnilo.
"Glej no glej!" je skoraj zavpila in mlada čarovnica se je zdrznila, nato pa pogledala gor. Zdaj se je že zavedala, da je bil vagon brez kupejev poln samih čistih spolzgadovcev in le upala je, da se ne bo zgodilo to, česar se je bala. Zdaj so že vsi buljili vanjo, kot da bi bila bitje z lune. Z očesom je Jade švignila po prostoru in pogled se ji je ustavil na črnolasem dečku, ki je sedel za mizo, od katere je privršelo dekle, ki je zdaj stalo pred njo. Pozorno je vse opazoval in njuna pogleda sta se srečala. Jade je hitro pogledala nazaj.

"Grindelwaldov podmladek, ali ne?" je naznanila in zdaj so še tisti, ki so se prej pridkano brigalo zase, poškilili k dekletoma.
"Motiš se," je lagala Jade in se poskušala preriniti mimo.
"Se ne," je nazaj udarila coprnica in Jade zastrla pot. "Zakaj se sramuješ svojega porekla? Dala bi si odrezati roko, če bi lahko bila takšna kot tvoja mater, ti pa jo zanikaš!"
"Napačno osebo imaš!" je vrlo v deklici in želela si je, da bi se znala teleportirati. V tistem trenutku bi ji še samovžig prišel prav.
"Oh, glej jo glej. Mala misli, da lahko laže!" je zarohnela in se obrnila proti ostalim v vagonu. "Kdo bi rad, da dokažem, da je to ona?"

Takrat se je po prostoru začelo razprostirati družno žvižganje in navijanje in Jade je spreletel srh. Toda zbežati tokrat ni poskušala. Če bi bežala, bi vsem le potrdila coprničino zgodbo. In mogoče se bo njen poskus, da dokaže resnico ponesrečil in bodo njene ideje splavale po vodi. Poleg tega pa se Jade ni niti približno sanjalo, kako namerava starejše dekle to narediti.

Sklonila se je dol in ji pogledala naravnost v oči, mlajša pa je prste stisnila v pest in povesila oči na tla, kjer je opazovala temno vijolični žamet obleke na čarovnici, ki je stala pred njo.

"Aparecium," je zašepetala in mignila s palico, komaj opazno. Jade je svoj pogled trdno držala na tleh in začutila je palico pod svojo brado, ki je njen obraz silila gor in ko se sili ni več mogla upirati, se je srepo zazrla v čarovničine oči.

In v trenutku so vsi utihnili, kot bi se svet ustavil, na ustih starejšega dekleta, pa se je prislikal zvit nasmešek. Jade je vedela, kaj se je pravkar zgodilo. Eno od njenih očes je dobilo nazaj svojo pravo električno modro barvo. Pogoltnila je slino in začutila cmok v njenem grlu, ki je bil pravkar skuhan.

"Glej ga, zlomka! Pri harpijini zadnjici, mar ni to Jade De'Groove!" je zaklicala bolj vsem drugim in sami sebi, kot pa Jade. Razgledala se je okoli po sobi, toda naša junakinja ni oklevala; trenutek nepozornosti coprnice je izkorsitila, kot bi trenil. Iz rok ji je spretno izmaknila palico, jo prijela in naslonila ob koleno in pritiskala, vse dokler ni zaslišala rezkega treska.

"TI MALA GRDOBA!" se je odvilo pred njo in Jade se je šele takrat posvetilo, da bi najbrž morala pričeti teč. Tako je tudi storila; z roko na levem očesu je oddirjala čez vrata in po vagonih dol, za sabo pa poslušala rohnečo coprnico in se potihem bala za življenje.

Pretekla je že več kot tri vagone, ujeta pa še ni bila. Jade je bila majhna, suha, hitra in spretna, čarovnica pa oblečena v okorno obleko in ker je bila mnogo višja, ji je bilo težje teči po vlaku. Nadaljevala je svojo pot, vse dokler je ni nekaj za roko potegnilo in jo prisililo, da se je umaknila za vogal.