Joj…kaj naj naredim kaj? Jaz sem Elsie in sebe spravila v to godljo. Ne bi smela iti v tisto knjižnico, ne bi se smeli preseliti! Kot, da mi bo ta roža kaj pomagala! Si je Adele mislila sama pri sebi. Vzela jo je iz nahrbtnika, začudena, da se ni zlomila. Ko jo je že hotela spraviti nazaj v nahrbtnik, se je v njenih mislih začela pojavljati beseda. »Pojdi,« ji je govoril skriti glasek. Iz rdeče vrtnice se je pojavila modra meglica, ki je obdala Adelino roko. Razpršila se je po prostoru in Adele je še trenutek za tem stala pokonci, na koncu pa jo je premagal globok spanec.

»Tukaj je,« je moški, ki sta ga Adele in Elsie prej videli pokazal na deklico, ki je ležala na mrzlih tleh. »Watson, pripelji jo sem. Spanec je gotovo samo krinka.« Je rekel Lensy. Moški, ki so ga klicali Watson je bil mišičast in visok, kot njegov dvojček, kateremu so rekli Clarke. Ko so Adele privlekli v zaprašeno sobo, je odprla oči. Na mizi je počivala kav, stara okoli mesec in pol, zraven pa daljinec za upravljanje milijonih vrat, ki so se držala sten v tej hiši. Iz Adelinega nahrbtnika je pokukala vrtnica.
Lensy se je zastrmel vanjo. Ko jo je gledal in gledal, ni mogel verjeti svojim očem. Padel je nazaj. Watson in Clarke sta izpustila Adele, ta pa je v trenutku zagrabila priložnost za pobeg. Vzela je daljinec z mize. Stekla je proti vratom, Watson in Clarke pa za njo. Z daljincem jih je zaklenila, a možaka sta imela rezervni upravljalnik. Stekla sta za njo. Adele je tekla po vijugastih stopnicah in se zaprla v najbližjo sobo, v kateri je na njeno začudenje zagledala Elsie! Odvezala jo je in skupaj sta tekli proti izhodu. A Watson in njegov dvojček sta se jima bližala. Adele in Elsie sta stekli mimo majhnega prehoda, mimo katerega dvojčka ne bi uspela priti. A Clarku je uspelo. »Pojdi!« Je zaklical Watson. Clarke je skušal priti mimo, a je z daljincem butnil ob steno, da se je pokvaril »Smola,« je rekel.

Dekleti sta prišli ven in si oddahnili. »U… spe….lo….na…ma….je….« je sopihala Elsie.
Za njima je pritekel starejši fant. »Tukaj sta!«