Haj<33
Se opravočujem, nisem mogla pisat...
Sivo mesto, 00.23
ln seveda sta se morala zbuditi tudi Lars in Emina.Vsi trije so me presenečeno gledali. "Sestra?" Lars stopi naprej, vendar je v njegovem glasu zaznati previdnost, kot da se bom vsak čas spremenila v kakšno pošast. "Kje si bila?" Globoko in ostro vzdihnem."Kaj pa vas briga, kje sem bila?!" Povzdignem glas. "Zato, ker si blatna" Tiho šepne Emina. Ups. Odločim se za polresnico. "Malo sem splezala ven. Ampak samo do jarka" Hitro dodam. Larsov obraz se namršči, Emina pa se prestraši. Zazeva tišina. "Prav, zdaj veste vse" Odkorakam v posteljo. Očitno sem jim dala jasen znak, da o tem ne bom govorila, saj so mi počasi sledili vsak do svoje postelje. Čez nekaj minut so že globoko dihali, Edvard pa se je premetaval in nekaj momljal. Jaz nisem mogla zaspat. Ne po tem. Jahala sem zmaja. Tisto bitje, ki bi bilo ubito. Nisem verjela, a hkrati sem. Počasi se pogreznem v spanec, kolikor sem še lahko.
Naslednji dan je bil vikend, zato se se pobrala v Čitalnico takoj po zajtrku. lzognila sem se vprašanjem mojih sostanovalcev.
Nekdo me je opazoval, a nisem ga videla. Odprla sem vrata Čitalnice, in hitro obrnila ključ v ključavnici. Tako, zasledovalec. "Mesečina" Jo v mislih pokličem. Niti minuto je ne čakam. Njena ogromna podoba se prikaže med drevjem. Spustila sem se po kamnu, in jo nežno pobožala. Zdaj je zelo previdno preskočila jarek. "Hej, Mesečina" Nežno rečem. "Pozdravljen, deklič moj" Mi odgovori. "Bi ti lahko pokazala nekaj?" Me vpraša. "Ja, seveda" Presenečnje me premaga. "Sedi name" Ne oporekam ji. Dvigne se. Topel jutranji veter me boža v obraz in mrši lase. Popelje me med bori. Nežno se nagiba. Nenadoma me opozori: "Primi se" Močno se oklenem njenega vratu. V tistem trenutku se njeno telo obrne popolnoma navpično, moje noge izgubijo stik z njenim trupom, in edina stvar, ki mi preprečuje, da bi padla v globino so roke, ki se trdno oklepajo njenega dolgega, luskastega vratu. Njena krila močno in glasno udarjajo. Vse me prevzame. Nenadoma pa se obrne in, preden bi se zavedala, že letiva s svetlobno hitrostjo navzdol. Občutek imam, da mi bo potegnilo kožo z obraza. Oči ne morem držati odprtih, a kljub temu uživam. Čez nekaj sekund je konec, spet se obrne navzgor, a tokrat položneje. Nenadoma poklopi krila, in se zavrti kot kakša zmajevska vrtalka. Čez nekaj trenutkov neha z vsemi svojimi triki. Letiva nad borovim gozdom. Uživam kot še nikoli. Sonce se je že dvignilo, in nenadoma sem se zavedla, da je že skoraj čas kosila. Nežno pristaneva pod obzidjem. Sestopim z njenega hrbta. V tistem mi kolena klecnejo, zaradi bolečine, ki je v tistem prevzela vse moje telo. Med mečami začutim nekaj hladnega in mokrega. Z roko si potipam, saj pogledati nisem mogla. Bolečina me spravi na rob zavesti. Hitro odmaknem roko. Popolnoma okrvavljena je. Zaječim. Mesečina me pogleda tako žalostno, kot da bi celo vedela kaj se je zgodilo. A me je ravno kar pogledala z... Krivdo? "Jaz sem kriva" Tiho prizna. "Moje luske so ti razpraskale hlače in kožo. Ne morem te popolnoma ozdravit, lahko pa zaustavim krvavitev, če želiš" Bežno pokimam, saj me preveč boli, da bi govorila. Skloni se nad moje noge. Bolečina malo poneha, ravno toliko, da se mi povrne dar govora in da se lahko postavim na noge. Tiho se ji zahvalim. "Sedlo boš potrebovala" Reče, potem pa me zgrabi in odloži na polici. Kar zvrnem se na drugo stran, saj je bila bolečina še vedno prisotna. "No, adijo" Mi reče. "Adijo" Poberem se, zaprem okno in se vrnem do vrat. Ne vem, kako bom pojasnila kri, a bilo mi je vseeno. Odprem vrata. Zaradi presenečenja me je skoraj zadela kap. Edvard. "Eeem, kaj pa ti tukaj?" *i*Ne opazi mojih meč, ne opazi mojih meč...*i* "Vse sem videl. Menda ne misliš, da lahko tako veliko bitje skriješ?" Uh. *i*Fak*i*. Okej, Edvardu bom razložila vse. ln sem mu. Razumel je, in obljubil, da bo mojo skrivnost varoval, celo ponudil mi je, da mi naredi sedlo. ln jaz mu bom predstavila zmaje.