*b*1. poglavje*b*
Ležala sem v postelji. Ura je bila 23.59, nestrpo sem pričakovala zvonenje crkvenega zvonca. Samo še par sekund in končno bo tu sobota in z njo bo prišla zima. Gledala sem na uro in čakala. Videla sem kako se je kazalec premikal in tik-takal. Samo še 10 sekund.
Kar naenkrat je mimo mene švignila senca. Vedno se ustrašim, odejo sem nabrala in se stisnila ob steno. Še enkrat ista senca, ali pač. Srce mi je začelo razbijati, strah me je. Imam spet privide? Pogledam na uro. Kazalec se ni premaknil, zvonec ni zvonil.
Slišala sem korake, nekdo se mi je počasi približeval. Stopnice so škripale in škripale. Slišala sem svoje hitro in glasno dihanje, moje divje razbijanje srca in vsak vdih in vzdih, ki ga je naredilo to bitje. Če bi lahko bi kričala, ampak ne morem. Odejo si tiščim k prsim in neslišno upam, da so to le sanje. Še enkrat sem pokukala na uro in upala, da se je kazalec že premaknil. Vendar se ni.
Slišala sem odpiranje ograjice. Leon!
Nekdo je potrkal na zaprta vrata, ki vodijo v mojo sobo. Pograbila sem blazino in se pripravila, da bitje vstopi.
Vrata so se počasi odprla. Samo še malo. Bila sem cela prepotena in solze so mi lile iz oči.
Vrgla sem blazino v pošast, ki je zakričala. Še jaz sem zakričala. Zdelo se mi je, da mama in oče ničesar ne slišita. Da kričim v prazno, iz mene ni namreč prišel noben zvok.
Prepoznala sem glas.
»Leon?« sem tiho vprašala. Upala sem, da je on.
»Taša, kaj delaš,« mi je rekel v joku.
Oddahnila sem si. Obrisala solze in mu nakazala naj pride sem. Počasi se je splazil do mene. Zdel se mi je prestrašen. Je mogoče videl pošast.
»Si v redu?«
»Taša, koliko je ura?«
Pogledala sem uro in se ustrašila. Bila je deset čez ena zjutraj. Kako? Malo prej je bila še vedno 10 sekund do polnoči. Verjetno sem bila v šoku.
»Ena zjutraj. Zakaj?«
»Ampak prej je bila skoraj XII, zdaj pa je že I.«
Nisem sanjala, nisem bila v šoku! Tudi Leon je videl to kar sem jaz. Začela sem hitro dihati in se potiti. Oblila me je tesnoba. Počutila sem se prazno. Je možno? Se je res ura ustavila, je res?
»Pa sploh nisem slišal da bi zvonilo,« je rekel in posmrkal.
»Leon ni XII ampak je 12 ponoči ali ob polnoči. Si ti hodil po stopnicah?«
Hi<3
Torej danes sem se odločla objavit še tole zgodbo. Upam, da vam je všeč.
Vesela bi bila komentarjev in lajkov.
Drugače bo ta zgodba izhajala redno ob ponedelkih ob 16h. Včasih pa če bom imela napisano kaj več bom objavila. Mogoče pride že danes ali jutri ven novi del.
Napišite če želite da vas obveščam.
ly
#bunny
Ležala sem v postelji. Ura je bila 23.59, nestrpo sem pričakovala zvonenje crkvenega zvonca. Samo še par sekund in končno bo tu sobota in z njo bo prišla zima. Gledala sem na uro in čakala. Videla sem kako se je kazalec premikal in tik-takal. Samo še 10 sekund.
Kar naenkrat je mimo mene švignila senca. Vedno se ustrašim, odejo sem nabrala in se stisnila ob steno. Še enkrat ista senca, ali pač. Srce mi je začelo razbijati, strah me je. Imam spet privide? Pogledam na uro. Kazalec se ni premaknil, zvonec ni zvonil.
Slišala sem korake, nekdo se mi je počasi približeval. Stopnice so škripale in škripale. Slišala sem svoje hitro in glasno dihanje, moje divje razbijanje srca in vsak vdih in vzdih, ki ga je naredilo to bitje. Če bi lahko bi kričala, ampak ne morem. Odejo si tiščim k prsim in neslišno upam, da so to le sanje. Še enkrat sem pokukala na uro in upala, da se je kazalec že premaknil. Vendar se ni.
Slišala sem odpiranje ograjice. Leon!
Nekdo je potrkal na zaprta vrata, ki vodijo v mojo sobo. Pograbila sem blazino in se pripravila, da bitje vstopi.
Vrata so se počasi odprla. Samo še malo. Bila sem cela prepotena in solze so mi lile iz oči.
Vrgla sem blazino v pošast, ki je zakričala. Še jaz sem zakričala. Zdelo se mi je, da mama in oče ničesar ne slišita. Da kričim v prazno, iz mene ni namreč prišel noben zvok.
Prepoznala sem glas.
»Leon?« sem tiho vprašala. Upala sem, da je on.
»Taša, kaj delaš,« mi je rekel v joku.
Oddahnila sem si. Obrisala solze in mu nakazala naj pride sem. Počasi se je splazil do mene. Zdel se mi je prestrašen. Je mogoče videl pošast.
»Si v redu?«
»Taša, koliko je ura?«
Pogledala sem uro in se ustrašila. Bila je deset čez ena zjutraj. Kako? Malo prej je bila še vedno 10 sekund do polnoči. Verjetno sem bila v šoku.
»Ena zjutraj. Zakaj?«
»Ampak prej je bila skoraj XII, zdaj pa je že I.«
Nisem sanjala, nisem bila v šoku! Tudi Leon je videl to kar sem jaz. Začela sem hitro dihati in se potiti. Oblila me je tesnoba. Počutila sem se prazno. Je možno? Se je res ura ustavila, je res?
»Pa sploh nisem slišal da bi zvonilo,« je rekel in posmrkal.
»Leon ni XII ampak je 12 ponoči ali ob polnoči. Si ti hodil po stopnicah?«
Hi<3
Torej danes sem se odločla objavit še tole zgodbo. Upam, da vam je všeč.
Vesela bi bila komentarjev in lajkov.
Drugače bo ta zgodba izhajala redno ob ponedelkih ob 16h. Včasih pa če bom imela napisano kaj več bom objavila. Mogoče pride že danes ali jutri ven novi del.
Napišite če želite da vas obveščam.
ly
#bunny
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Aah, obožujem tole zgodbo! <3 odlično stopnjuješ napetost, slikovito opisuješ čustva, dogajanje, še jaz sem imela občutek, kot da me ravnokar zadela kap. xD Samo nekaj me je zmotilo in sicer to, da precej mešaš preteklik in sedanjik. Ponavadi se zgodbe pišejo v pretekliku, zraven pa dodamo še tako imenovani dramatični sedanjik, ki ga ta zgodba definitivno potrebuje, vendar pazi, da ga ne bo preveč. :) Pa še nekaj pravopisnih napakic se najde (napiše se cerkvenega, ne crkvenega), ampak imaš potencial! <3 Kar tako naprej!
1
OMG!!!!!!
Hvala, za tale komentar!
Res sem se ga ful razveselila.
Hvala za popravke word mi neki delal pa mi ni očitno popravu napak sem zdaj ga neki resetnala al bog ve kaj pa zdaj dela tak da bi moglo bit man napak.
ly
#bunny
Hvala, za tale komentar!
Res sem se ga ful razveselila.
Hvala za popravke word mi neki delal pa mi ni očitno popravu napak sem zdaj ga neki resetnala al bog ve kaj pa zdaj dela tak da bi moglo bit man napak.
ly
#bunny
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
hej
ful dobra zgodba
zdi se nama da si v redu držala napetost
bova spremljale
HRHGLN24
ful dobra zgodba
zdi se nama da si v redu držala napetost
bova spremljale
HRHGLN24
1
Moj odgovor:
puncaa
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
rabm iskreno mnenje! - prosm preber
Torej, grem kr na problem:
js šepam. Ko sem vprašala sestro, je rekla, da je ful opazno, in da se (ko hodm) preveč nagibam v levo desno stran. Moja samozavest je bla že tko slaba, zdej je pa sam še slabš! :(
Zanima me, kaj bi si vi mislil o taki osebi, če bi jo vidl? (prosm za iskreno mnenje, ne bom užaljena) A mislte, da nimam šans s fanti?
(Btw stara sm 16.) Drgač probam šepanje izboljšat (z boljšo držo) - bomo vidl, kako bo (če ma kdo še kakšne ideje za izboljšanje/prikritje šepanja, lahko napiše).
Lp, vesela bom vsazga odgovora
js šepam. Ko sem vprašala sestro, je rekla, da je ful opazno, in da se (ko hodm) preveč nagibam v levo desno stran. Moja samozavest je bla že tko slaba, zdej je pa sam še slabš! :(
Zanima me, kaj bi si vi mislil o taki osebi, če bi jo vidl? (prosm za iskreno mnenje, ne bom užaljena) A mislte, da nimam šans s fanti?
(Btw stara sm 16.) Drgač probam šepanje izboljšat (z boljšo držo) - bomo vidl, kako bo (če ma kdo še kakšne ideje za izboljšanje/prikritje šepanja, lahko napiše).
Lp, vesela bom vsazga odgovora
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
jaaaaaaaaaaaaa! v nasprotju od Roxi js lovam ...