Hejj,
tukaj je moja nova zgodba, upam, da vam bo všeč.


Vse je tiho in mirno, nikjer ni žive duše. Stojim na starem trgu in se trudim, da bi bilo vse kot prej. Vsaj v mojih mislih. Vse naokrog mene so ruševine. Zgradbe, ki so še nedolgo nazaj trdno stale in se kopale v zadnji zarji tega sveta so zdaj le še kup opek. Nikoli več ne bo tako kot je bilo prej, takega uničenja se ne da popraviti.

Napotim se proti svojemu kupu kamenja, saj mu ne morem več reči hiša. Niti ne dom. Vsi, ki so mi kaj pomenili so umrli, zdaj sem sama. Nikoli ne bi smela preživeti, ampak sem zato moram oditi in poiskati tiste, ki so taki kakršna sem jaz. Posebneži. Ustvarjeni za to, da preživijo najhujše.
Pripravim stvari in se odpravim, stopam mimo mojega malega mesteca, ki bo vedno moje, čeprav se ne bom nikoli vrnila. Še zadnjič stopim h grobovoma mojih staršev, spomnim se zadnjega kar mi je rekla mama preden je umrla: »Poišči jo! Ključ si, ključ do vsega, prosim te poišči July!«
Pojma nisem imela kaj ima moja starejša sestra Julya skupaj s tem, saj verjetno ni preživela, še manj pa vem kaj naj bi pomenilo, da sem ključ. A besede so se mi globoko vtisnile v spomin, ne moreš kar tako pozabiti tega, kar ti je zaupala mama v zadnjih trenutkih svojega življenja.


Odpravim se. Stopam po prazni cesti, nikjer ni nikogar, stopam odločno in pogumno čeprav me je strah in nimam pojma kam naj grem. Vem samo, da si moram čim prej najti kakšen avto, ki je preživel konec sveta. Kmalu se mi nasmehne sreča, v majhni vasici najdem popolnoma zaprašen in umazan avto. Bivši voznik je očitno v paniki pustil ključe v avtu in zbežal v hišo. Nič mu ne zamerim, apokalipsa je bila strašna, tudi jaz bi ravnala enako, če ne bi vedela, da nisem človek.
Rodila sem se kot človek, nisem se razlikovala od drugih, potem pa je prišel dan ko se je vse spremenilo in moja preteklost se je zavila v meglico skozi katero si ne upam iti. Vse kar so mi povedali je bilo to, da sem izbrana za nalogo, ki bo prišla, oziroma je prišla. Morala sem preživeti konec sveta zato sem bila ustvarjena.


Iz premišljevanja me je zbudil glasen in prediren krik, nisem bila še pripravljena na tisto kar je sledilo in bilo je strašno.


Kako se vam je zdel prvi del, upam, da je bil ok. Če mate kakšno kritiko al pohvalo prosim napisite spodi:upside_down: