hj guyss<3 skratka tule je moja zgodba in manjše opozorilo za vse bralce:
~vključuje kri, zato ti priporočam da če nisi 12+ al pa si občutljiv na kri oz trupla mrtvih ljudi, tega ne bereš (čeprou vem da ne boste upošteval, sam ne se pol pritoževat)
anyways pa uživite v branjuu :)
~~~~~~~~~~~
"Si našla koga?" se je pojavil nežen, a globok glas izza mojega hrbta.
"Nisem," sem mu razočarano odgovorila. Na ramah sem začutila toploto njegove roke in rahlo me je objel. "Žal mi je," mi je zašepetal v uho. "V redu sem... iščiva naprej."

Noge so se mi vsake toliko časa spotikale ob ruševine in srce se mi je skoraj ustavilo, ko sem se že tretjič skoraj podrla. Roke sem imela prašne od kopljenja po velikih kosih kamenja in opek, na koncu vedno zamanj.
Edward je ves čas stopal za mano, s svojo atletsko postavo se ni niti malo spotikal.
“Charlie, zdi se mi, da sem nekaj našel.”
Nemudoma sem se obrnila in opazila tudi sama. Majhne sledi živo rdeče krvi, ki so vodile proti večjim ruševinam. “Greva?” mi je pokimal v vprašanje.
Namesto, da bi odgovorila, sem se že sama podala po sledeh. On mi je sledil.

Vedno dlje ko sva hodila, vedno večje so bile luže krvi, vedno več prahu je bilo v zraku, in ruševine so bile visoke že skoraj 10 metrov. Edward se je takrat oglasil.
“Si prepričana, da bova tam našla kaj živega? Mislim, dvomim da bi ranjenec lahko preživel tole pot.”
V njegovem glasu ni bilo prepoznati strahu, ampak previdnost. Morda pa res zamanj hodiva v nevarnejše kraje, kjer lahko tvegava tudi najina življenja. A bila sem prepičana in osredotočena na svojo nalogo. Ignorirala sem ga.

“Char, resno mislim, tole niso več heci.”
Takrat sem se obrnila.
“Ed! Nič od tega niso heci! Lahko bi umrla tam, skupaj z ostalimi, a nisva, zato bodi srečen in raje išči še druge srečneže kot sva midva, preden izkrvavijo ker si *i*ti*i* tako trmast in strahopeten.”
Mrko me je pogledal, se ozrl nazaj, in spet sva nadaljevala svojo pot.

Po dvajsetih minutah hoje se je daleč v megli videla luč. Oranžno rdeča, ne prevelika, a vseeno vidna in vabljiva. “Ed, vidiš tisto? Ogenj! Le kdo drug bi to lahko storil kot človek!”
“Ne vem, mogoče samo bomba?”
Delala sem se, da ga ne slišim, in začela teči. Luč je bila vedno večja in na koncu bi lahko merila kakšnen meter. A nato sem se v trenutku ustavila. Na tleh, ob ognju sem zagledala ogaben prizor. Bil je eden tistih deformiranih ubogih ljudi, ki napada niso preživeli, a še vedno je bil drugačen. Kot bi ga na koncu razmrcvarila kakšna zver. Ed je prihitel takoj za mano.
“Vidiš, sem ti rekel da nikogar živega ni tu -“
Za Edwardom se je pojavila postava, pred njegovim vratom je držala nož, zamahnila, in padel je po tleh. Nepremičen. Mrtev.
“Edward!” sem se zadrla, s solzami v očeh, s kamnom v srcu, ki tega ni več prenesel. Začelo se mi je vrteti, ozrla sem se v pošast, ki mu je to storila, a bila je popolnoma prekrita s črno haljo in masko. Začela sem teči, nisem se več ozrla nazaj, želela sem samo pobegniti iz tega strašnega življenja.

Tekla sem, dokler nisem več čutila svojih nog. Padla sem, in obležala. Obležala tako, kot je še pred minuto ležal Edward.
*i*In pred mojimi očmi je nastala tema.*i*