Pisalnica
Ura je bila 6:00, ko se je Emily zbudila. V bistvu jo je zbudila njena budilka, za ktero nikoli neveš, kdaj bo zapiskala. Ampak Emily jo je obdržala, saj naj bi prinašala srečo. Vsakič, ko jo je budilka zbudila, se je zgodilo nekaj dobrega - je odpada šola za tisti dan, ali ena šolska ura, je imela zajtrk že pripravljen, si je obula pravilen par copat, ni bila zaspana... Tokrat pa ni bila zaspana in je imela zajtrk že pripravljen. Vstala je si obula naroben par copat in se odpravila v kuhinjo, kjer jo je na mizi čakal sendvič.
Nekdo je pozvonil. Emily je bilo čudno, da se nekdo sprehaja zunaj ob takšni uri. Ko je stopila do vrat, je bilo slišati še trkanje. Emily je pogledala skozi kamero, ki pa je bila popolnoma črna, da se ni dalo videti, kaj je bilo na drugi strani vrat. Zadihala je in zaslišala nek zelo, zelo tih šepet. Zvenel je shrljivo, a ni se dalo razbrati besed. Emily je začela hitro dihati, slišala je samo še šepet, vse se je vrtelo okoli nje, kar nenkrat je zaslišala odmevajoč se zvonec, odmevajoče se trkanje...
"Emily? Kaj pa delaš tako zgodaj zjutraj tu?"
Emily se je nekako "zbudila". Strahu ni več čutila po svojem telesu, niti zvonenja ali trkanja ni slišala, skozi kamero pa se je razločno videl hodnik. "Nekdo je zvonil in trkal, nato pa..." Agatha jo je začudeno pogledala. "Jaz nisem nič slišala, pa bi me še najmanjši šum lahko zbudil." Emily še vedno ni bilo jasno, kaj se je pravzaprav zgodilo... Je le sanjala ali hodila v spanju? Ali je bilo vse to resnično? Nekaj je zagotovo moralo biti. "No, pojdi nazaj v posteljo zdaj. Lahko spiš še dve uri." Mama je glasno zazehala, nato pa se odpravila nazaj v svojo spalnico. Medtem, ko je njena hčerka še vedno razmišljala o preteklem, zelo nenavadnem dogodku. Ali le o sanjah.
---------------------
Iskreno se opravičujem, da je ta del prišel kasneje, kot bi moral. Nisem imela veliko časa, da ga napišem. Tudi moja glava je bila popolnoma prazna, brez idej. No, hvala, da si prebral/a še ta del in upam, da si ob branju tudi užival/a! <3
Lp,
Čudakinja
Nekdo je pozvonil. Emily je bilo čudno, da se nekdo sprehaja zunaj ob takšni uri. Ko je stopila do vrat, je bilo slišati še trkanje. Emily je pogledala skozi kamero, ki pa je bila popolnoma črna, da se ni dalo videti, kaj je bilo na drugi strani vrat. Zadihala je in zaslišala nek zelo, zelo tih šepet. Zvenel je shrljivo, a ni se dalo razbrati besed. Emily je začela hitro dihati, slišala je samo še šepet, vse se je vrtelo okoli nje, kar nenkrat je zaslišala odmevajoč se zvonec, odmevajoče se trkanje...
"Emily? Kaj pa delaš tako zgodaj zjutraj tu?"
Emily se je nekako "zbudila". Strahu ni več čutila po svojem telesu, niti zvonenja ali trkanja ni slišala, skozi kamero pa se je razločno videl hodnik. "Nekdo je zvonil in trkal, nato pa..." Agatha jo je začudeno pogledala. "Jaz nisem nič slišala, pa bi me še najmanjši šum lahko zbudil." Emily še vedno ni bilo jasno, kaj se je pravzaprav zgodilo... Je le sanjala ali hodila v spanju? Ali je bilo vse to resnično? Nekaj je zagotovo moralo biti. "No, pojdi nazaj v posteljo zdaj. Lahko spiš še dve uri." Mama je glasno zazehala, nato pa se odpravila nazaj v svojo spalnico. Medtem, ko je njena hčerka še vedno razmišljala o preteklem, zelo nenavadnem dogodku. Ali le o sanjah.
---------------------
Iskreno se opravičujem, da je ta del prišel kasneje, kot bi moral. Nisem imela veliko časa, da ga napišem. Tudi moja glava je bila popolnoma prazna, brez idej. No, hvala, da si prebral/a še ta del in upam, da si ob branju tudi užival/a! <3
Lp,
Čudakinja
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hej!
Res mi je všeč in sem vesela da si napisala še tretji del.
Zgodba je res super in prosim ne obupaj<3
Lepo se imej<3 :)
Res mi je všeč in sem vesela da si napisala še tretji del.
Zgodba je res super in prosim ne obupaj<3
Lepo se imej<3 :)
0
Moj odgovor:
Sram me je
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Stiska in ne znam se odpreti ljudem
Zadnje čase doživljam zelo veliko stisko zarafi pritiska v šoli saj mi nič več ne gre zato so thdi moji treningi odbojke slabši. problem je ker vedno ko se poskušam pogovoriti z ljudmi o mojih čutvih se potem počutim zelo ashamed in me je sram in to obžalujem. zgodilo se je, da sem se zelo slabo počutila na treingu odbojke in je to trener opazil in me vprašal kaj je. vsedla sem se in se z njim pogovarjala in mi je svetoval in pomagal in zdaj se počutim cel čas sramotno pred njim. zahvalila sem se mu 3x a vseeno me je sram in ne vem zakaj samo čudno je, zvija me v trebuhu ker sem mu to povedala. ne vem kako se naj soočim z njim. odbojko treniram zdaj drugo leto in dejansko nikoli nisem izvedela kdaj ima rojstni dan tako da kak je normalen način da vprašam kdaj ma rojstni dan ko bom na samem z njim da se mu zahvalim nekako?
Vprašanje
Kako ti je všeč nova rubrika Hormoni in demoni?
Zelo mi je všeč. To so teme, ki me zelo zanimajo.
(32)
Take vsebine so vedno dobrodošle. Všeč mi je.
(56)
Nič posebnega , že vse vem.
(19)
