Emily od preteklega dogodka ni mogla zaspati, zato je še dve uri bdela in zrla v strop. Še zdaj ji ni bilo jasno, kaj se je zgodilo, a prepričana je bila, da so bile samo sanje. Ker kaj takšnega sploh ni mogoče v resničnosti, samo v sanjah.

Ko je bila ura končno 8:00 je vstala in se sprehodila do kopalnice, kjer se je na hitro uredila, ter preoblekla. Takoj za njo je iz spalnice stopil tudi oče in nato še njen brat. Mame pa od nikjer. Očitno je še spala, a ponavadi se ona prva zbudi. "Oče, kje je mama?" Andrew jo je presenečeno pogledal. "Kaj še ni zbujena?" Njegova hčerka je odkimala. Začudeno ju je ošinil še Sam, ki je še vedno zaspano stal pred svojimi vrati. "No, v spalnici je ni..."

Po dolgem molku in razmišljanju so se odločili, da preiščejo stanovanje. Najprej so pogledali v kuhinjo, potem v dnevno sobo, nato še enkrat v spalnico. Edino, kar je še ostalo je bila shramba. Sam je prestrašeno sledil očetu, ta pa je sledil Emily. Ko je začela odpirati vrata, je najprej globoko zadihala in upala, da je mama tam. Ko pa je odprla vrata...

"M-m-m-mami!!" je jokajoče zaklical Sam. V shrambi je na tleh ležala mama, z bodalom v oprsju. Emily je odskočila, prav tako njen oče. "To ni mogoče," je nato končno izdavila Emily. "Še pred dvema urama je bila živa in me je poslala spat!" Iz njenih oči je pritekla solza. "Ves ta čas pa sem bila budna! Kako, kako?!" Emily je tiho zajokala, Sam pa se je stisnil k očetu, ki je s prestrašenim pogledom in odprtimi ustmi strmel v mrtvo mamo.

Na tleh je mirovala živo rdeča kri, vse je bilo tiho. Kot bi tisti šepet nekaj pomenil. To ni bil le navaden šepet, to sploh niso bile sanje. Ta poved se je vrtela v mislih od Emily, ki pa je še vedno tiho hlipala. Ni gledala nikamor drugam, samo v Agatho. Nenadoma je zunaj zagrmelo in takoj je začel padati dež. Poudaril je ta žalostni trenutek, ki se kar ni končal. Trajal je v neskončnost, ki je vsebovala tišino in žalovanje. Trajal je, trajal in trajal... In se še ni končal.

------------------------
Vem, da je dolgo trajalo do naslednjega dela, ampak sem bila veliko na morju, zato tudi nisem mogla veliko pisati. Upam, da vam je bil ta del všeč in se opravičujem, če vam je malo poslabšal dan, ker je bil precej žalosten in stresen... No, pričakujte še kaj takega ker - ne pozabite - je ta zgodba grozljivka. Hvala vam za pohvale oz. za pohvalo od # rada pomagam. Vsake toliko časa me navdihuje, naj še pišem zgodbo in to mi res veliko pomeni. Hvala ti! <3

Lp,
Čudakinja