Po uri športa smo imeli dve uri prosto. Zavlekla sem se v knjižnico. Odločila sem se, da z Davidom ne bom spregovorila niti besede več. Nikoli. Preveč hitro je začel… z vsem! Cloe in Zoey pa sta nerazumni. Mislila sem da mi bosta stali ob strani, ampak ne! Sploh nimata pravice da me takole karata! Ni mi bilo prijetno, zato sem se umaknila!
Takole zatopljena v misli sploh nisem opazila da se mi je približala postava. Bil je David. »Hej« je rekel in se mi sramežljivo nasmehnil. Pomislila sem: »Zdaj pa še to!« Ignorirala sem ga in iz police potegnila knjigo in jo začela brati. Z kotičkom očesa pa sem opazovala Davida, ki je sedel za najbližjo mizo in me opazoval. Vedela sem da čaka da bom nekaj rekla. A tega ne bo dočakal. Čez eno uro je David vstal in zavdihnil (pomislila sem: »Končno!«). David je stopil do mene in rekel: »Poglej Sophie, če se boš želela pogovoriti ti kar. Imam še boljšo idejo« je rekel in iz žepa potegnil listek in kuli. Nekaj je nakracal, nato pa stopil do mene. Prijel me je za roko in mi v dlan potisnil listek. Nato se mi je nasmehnil in odšel.
Zvečer sem ležala na postelji in zrla v listek, na katerega je David napisal svojo telefonsko številko. Naj ga pokličem?
***
Okeeeeej, vem. Kratek del je, ampak morate vedeti da sem ga napisala med šolsko uro (na list seveda, da ne bi kdo mislil da uporabljam mobitel), ker drugače čez dan sploh nisem imela časa. Aja, saj res. Če vam je zgodba všeč, je ne rabite komentirati, le dodajte srček.
Lp,
Ravenclawgirl