Živjo, tukaj je 16. del! Uživajte!:grinning:

Ampak v tistem hipu madam zamahne z roko. Iz nje poletijo majhne iskrice. Nato roki dvigne v zrak, kakor v filmih zlobneži, ko se butasto režijo in iz njiju pridejo modri plamenčki. Prav ti se ovijejo okoli vseh stvari, ki so naštete na seznamu in jih ponesejo zraven mene. Vse kar lahko naredim je to, da začudeno odprem usta. »O ja, gospodična Riley, teh stvari se boš učila na Magrydu,« mi navdušeno pove madam Smith. Takrat pride Adrian. »Pridi Ariana, da plačava.« Takoj za tem že odkoraka proti pultu. »Vse skupaj vaju bo stalo 332 lomlov in 14 peručev,« pove madam Smith. Še preden odprem usta mi Adrian že reče. »Loml je vreden za dva eura perič pa za en. Obstajajo pa tudi čičiji, ki so vredni vsak po 30 centov in sari, ki so vredni vsak po 45 eurov. Razumeš?« Še vedno začudena mu pokimam. Medtem iz žepa povleče 14 velikih (kot en euro) kvadratnih in (kar stisnjenih skupaj) 332 večjih (takih kot, če bi dal skupaj dva kovanca za en euro) trikotnih kovančkov. Z njimi plača prodajalki. Ta le pokima. Potem pa Adrian naaredi nekaj kulskega. Iz njegove roke švignejo iskre in vsi predmeti, ki jih potrebujeva se lepo zložijo v vrečo, v njegovi roki. To je zelo čudno, ker zgleda vreča premajhna za vsaj polovico tistih stvari. Ko Adrian neha z rokami delati plamene me pogleda. »Tega se boste tudi učili!« Ne morem si kaj, da ne bi naredila uau, saj je bilo tako kul. Potem se z Adrianom odpraviva iz izložbe. Od vzunaj še vedno zgleda, kot, da je ne bi oskrbovali že vsaj 100 let. Stric naju že čaka v avtu.Ob njem stoji Eathan in prav lepo se pogovarjata. »Adijo,« nam reče Eathan, ko vidi, da sva prišla in potem gre. »Sta kupila vse potrebno?« naju vpraša stric. Pokimava muu. Nato se vsedeva v avto in začnemo se peljati proti domu. »Porabili smo skoraj cel dan, torej nam ostanejo še štirje da z Adranom vse spakirava,« previdno začnem. »Ampak, v prejšnji šoli nismo prespali zato nimam dovolj velikega kovčka...,« nadaljujem, a me stric prekine. »Kaj pa misliš, da sem počel ta čas, ko sta bila z Adrianom v trgovini?! Adrian že ima kovček, tebi pa sem ga šel kupit. In ne skrbi. Velik je za vsaj tri ogromne kovčke, če pa ne bi šlo vse notri... Ga lahko obdelam s povečevalnim urokom.« Zdaj sem že bolj pomirjena. Do konca vožnje skozi okno stričevega avta opazujem nebo in tuhtam. Kaj, če me slučajno ne dajo v Roostmer. Potem bom »gnila« v drugih podšolah, Adrian pa se bo zabaval v Roostmerju. Ni fer! Sicer pa, kako te sploh razvrstijo v domove. Mogoče tako, kot v filmu Harry Potter in Kamen modrosti, ko so si na glavo posadili klobuk Izbiruh. Saj res, kaj če Harry Potter zares obstaja. Mislim, zdaj, ko vem, da je magija resnična... Mogoče čarovniki obstajajo v drugi galaksiji? Lahko, da je film dejansko posnet po resničnih dogodkih, le, da se ljudem, ki igrajo v njem, ne to sanja. Iz misli me zbudi Adrian, ki mi ravno takrat reče: »Ana, ANA, daj no, zbudi se, prišli smo domov!« »Ja, ja,« zamrmram v odgovor in dvignem glavo. Začudeno ugotovim, da me je nekdo nesel v posteljo, saj sem očitno dolgo spala v avtu, ki pa ga je želel sric najbrž parkirati v garažo.


Se nadaljuje...