Živjo! Končno ste dočakali nov del Skrivnosti magije! XD Uživajte!

Ima rjave lase in prijazen obraz. »Hvala,« se mi iskreno zahvali. Pomaham ji (mišljeno je bilo kot slovo) in se s 4. vrečkami odpravim k Parker. »Kje si pa bila tako dolgo?« me začudeno vpraša, medtem, ko jeva (tako vsaj piše) Čorbe čarnega čara. Zgledajo kot majni bobki, le, da ti, ko jih držiš v roki sami poletijo v usta, pa še vsak je drugačnega okusa, zato nikoli ne veš kakšen okus boš dobil. »Strečala sem tisto dekle z rdečkastimi lasmi!« ji žalostno in jezno hkrati razložim. Ko ji povem celotno zgodbo še enkrat pripomni, da bi jo morali izključiti, potem pa je naprej. Letalo še vedno leti. Počasi mi postane dolgčas, ker je Parker utrujena in se ne morem z nikomer pogovarjati. »Drage učenke in učenci!« se iz pod stropa oglasi ženski glas. Parker se čisto zmedena prebudi in obe mu prisluhneva. »Prosimo vas, da se kmalu preoblečete v šolske uniforme. Nadaljna navodila dobite ob pristanku. Hvala za razumevanje!« »O ne!« takoj zastokam. »Šolsko uniformo imam v kovčku, ki pa je med prtljago.« Tudi Parker se žalostno spomni, da ima isti problem. Takrat se na stropu nad najinima sedežema prikažeta dve luknji in skozi njiju poletita najini šolski uniformi. »Super, edina težava zdaj je, da se nočem kar pred vsemi preoblačiti,« žalostno povem. Parker se strinja. Takrat pa se okenska zavesa poveča in se kakor zavesa za preoblačenje rasprostre okoli naju. Sedeža, pa se malce pomanjšata, tako, da imava ogromno prostora. »O, to je tako kul!« vsklikne Parker. Hitro se začneva preoblačiti. Na koncu ugotoviva, da nama uniformi tako pašeta, kot, če bi bili izdelani po meri (pa nista). Takrat se spet oglasi tisti glas. »Pristali bomo čez pet minut. Prosim pripnite se na sedeže in ne vstajajte. S Parker hitro ubogava, ker se ti v magičnem svetu (če ne upoštevaš pravil) dejansko lahko zgodi kar koli! Čez pet minut se začne letalo spuščati. Zdaj leti res hitro, zato se sedežev oprimeva veliko bolj kot prej. Letalo leti in naenkrat se pred nami pojavi ogrmna stavba. Na njej sicer nič ne piše, ampak vem kaj je. To je Magryd! Letalo počasi pristane, a ne pred šolo. Do šole bomo očitno morali hoditi. Spet se oglasi tisti glas: »Prtljaga vas bo ob prihodu že čakala v avli iz katerega bo v vašo podšolo odletela takoj, ko boste razvrščeni. Vse ostalo vam bosta povedala profesorica Smith in profesor Ein. Hvala za razumevanje.« Počasi vsi stopimo iz letala. Zunaj je tako lepo, da bi za vse večne čase živela tam. »Poglej!« vzklikne parker. Pred nama se pojavita profesor in profesorica. »Prvošolci, za nama!« prav prijazno oznanita. Z veseljem ju ubogamo. »Po dva pojdite na te!« s prstom pokaže profesorica Smith na velike kosmate... Nevem kaj so, ampak zgledajo kot velikanski morski prašički. »To so Cocolocoti,« navdušeno pove profesor Ein. »Hudo!« hkrati vsklikneva s Parker. Cocolocoti so opremljeni vsak z dvema sedežema. Ko stopiva do enega, pa ugotoviva, da je tako velik, da sploh ne moreva gor. Takrat se cocoloco uleže na tla. Zdaj je ravno prav velik, da lahko prideva na njega. Takoj, ko smo vsi gor, profesorica Smith pihne v majhen kamenček in Cocolocoti se začnejo premikati.


Se nadaljuje...