# DEVETNAJSTI POSKUS
## 4. del: Otrok brez obraza

Ana je stala na pragu.

V naročju je držala novorojenčka, ki ni imel obraza.

Nika je strmela vanj.

»Katero od naju naj pustim živeti?« je ponovila Ana.

»Kaj se zgodi, če izbereš mene?« je vprašala Nika.

Ana je pogledala otroka.

»Potem boš končno postala resnična.«

»In če izbereš njega?«

»Potem boš izginila.«

Ženska, ki je bila videti kot Nika, je stopila naprej.

»Laže ti.«

Ana se je nasmehnila.

»Seveda. Saj sem jo ustvarila.«

Nika je pogledala žensko.

»Kdo si v resnici?«

»Tvoja prva različica.«

»In Ana?«

»Tvoja zadnja laž.«

Ana je stisnila dojenčka k sebi.

»Ne poslušaj je, Nika. Ona ni tvoja mati. Nikoli ni bila.«

»Kdo je potem moja mati?«

Ana je za trenutek zaprla oči.

»Tisti, ki te je prvič ustvaril.«

Nika je pogledala žensko.

»Ti?«

Ženska je odkimalа.

»Ne.«

Nato je pokazala na dojenčka.

»On.«

Nika je začutila, da se ji je svet zavrtel.

»Toda on je novorojenček.«

»Tako je videti.«

Dojenček je dvignil glavo.

Pod gladko belo kožo se je nekaj premaknilo.

Nato se je zaslišal glas.

»Nika.«

Bil je njen lastni glas.

Toda starejši.

Utrujen.