## Poglavje: Tisti, ki se ne sme zbuditi

Leon je odprl oči.

Stroj je utihnil.

Vse luči v sobi so ugasnile, razen ene. Nad njim je utripal zaslon z napisom:

SPOMIN ODKLENJEN: LEON

Nika ga je še vedno držala za roko.

»Leon?«

Ni ji odgovoril.

Gledal je moškega, ki je stal ob stroju. Njegov obraz se je počasi spreminjal. Za trenutek je bil podoben Adamu, nato Leonu, nato nekomu, ki ga Leon ni poznal.

Toda njegov glas je ostal enak.

»Se spomniš zdaj?«

Leon je počasi prikimal.

»Ti si bil tam.«

»Kje?« je vprašala Nika.

Leon je pogledal proti njej.

»V sobi, kjer so te ustvarili.«

Nika je izpustila njegovo roko.

»Kaj?«

»Ne tebe, kakršna si zdaj. Tisto pred tabo.«

Moški se je nasmehnil.

»Končno.«

Ana je stopila med njiju.

»Nehaj govoriti v ugankah. Kaj se je zgodilo?«

Moški je pogledal stroj.

»Prvi poskus je bil uspešen. Ustvarili so zavest, ki se je lahko učila, spominjala in čutila. Toda ko so jo poskušali zbuditi, se je zgodilo nekaj nepričakovanega.«

»Kaj?« je vprašala Ana.

»Zavest se je začela spominjati stvari, ki se niso nikoli zgodile.«

Nika je prebledela.

»To sem bila jaz.«

»Da.«

Leon je stopil bližje stroju.

»In jaz?«

»Ti si bil tisti, ki je poskušal popraviti napako.«

Na zaslonu se je pojavila nova vrstica.

SUBJEKT 01: ANA

Ana je obstala.

»Zakaj je moje ime na zaslonu?«

Moški je pogledal Leona.

»Ker si jo ti ustvaril.«

Leon je zmajal z glavo.

»Ne. Ana je resnična.«

»Seveda je.«

Moški je dvignil roko in pokazal na stroj.

»Toda tudi resničnost je lahko ustvarjena.«

Ana je stopila nazaj.

»To ni mogoče.«

»Tako si rekla tudi prvič.«

Nenadoma so se odprla vrata na drugi strani sobe.

Za njimi je bila majhna bela soba. Na sredini je stala steklena kapsula, v njej pa je ležala ženska.

Nika je spustila Leonovo roko.

»Ne.«

Moški je pogledal proti kapsuli.

»Tam je.«

Leon je počasi stopil naprej.

Ženska v kapsuli je bila Nika.

Ne Nika, ki je stala ob njem.

Ta je imela zaprte oči in miren obraz. Na prsih je imela pritrjene senzorje, okoli glave pa so se svetili tanki kabli.

Na zaslonu ob kapsuli je pisalo:

SUBJEKT 00

STANJE: SPANJE

Leon se je obrnil k Niki.

»Kaj je to?«

Nika ni odgovorila.

Gledala je žensko v kapsuli, kot da bi gledala lastno truplo.

»Ne smem se zbuditi,« je zašepetala.

Moški je prikimal.

»Če se zbudi, bo vsega konec.«

Leon je stopil pred Niko.

»Kaj pomeni vsega konec?«

Moški je prvič pokazal nekaj podobnega strahu.

»Nika, ki jo poznaš, ni oseba v kapsuli. Je spomin. Zavest, ustvarjena iz njenih sanj, strahov in želja.«

»In če se zbudi?«

»Vse, kar je ustvarila, bo izginilo.«

Leon je pogledal Ano.

»Tudi ti?«

Ana je bila tiho.

Nato je pogledala svoje roke.

»Leon,« je rekla. »Mislim, da se spomnim.«

»Česa?«

»Tistega dne, ko si me prvič srečal.«

Njene oči so se napolnile s solzami.

»Nisem bila tam. Nikoli nisem bila tam.«

Stroj je znova začel utripati.

Na zaslonu se je pojavila nova vrstica:

SPOMIN ODKLENJEN: ANA

Moški se je obrnil k Leону.

»Zdaj razumeš, zakaj si se vedno vrnil.«

Leon je pogledal Niko.

»Ne.«

»Da. Vsakič, ko se je zbudila, si jo poskušal rešiti.«

Leon je stopil nazaj.

»In kaj sem naredil?«

Moški je počasi spustil glavo.

»Vsakič si jo ubil.«

Nika je zajela sapo.

V kapsuli je ženska odprla oči.

In prvič je spregovorila.

»Leon.«

Nika je zakričala.

Stroj se je ustavil.

Na zaslonu se je pojavilo zadnje sporočilo:

SUBJEKT 00 SE JE ZBUDIL.

Ana je pogledala Leona.

»Zdaj pa se moraš odločiti.«

Leon je pogledal obe Niki.

Ena je stala pred njim.

Druga je ležala v kapsuli.

In obe sta ga gledali, kot da ga poznata vse življenje.

...