3. Poglavje: Feniks na okenski polici
----
Začutila sem toplino šole in prijetnih nežnih barv. Šola je bila velika in prelepa. Bilo je ogromno učencev, ki se je sprehajalo po hodnikih in hodili v razrede. Vsi so imeli nekakšne zapestnice, skoraj vsak pa je imel različnih barv, le nekaj jih je imelo enakih. Bila sem res šokirana, saj je znotraj še večja. Bila mi je zelo všeč. Amirana je hodila naprej a jaz sem še vedno strmela v čudovito šolo. Končno je opazila, da ji ne sledim in mi zakričala: »Pridi že, nočeš narediti prvega slabega odtisa.« Hitro sem stekla do nje in se rahlo nasmehnila. »Vse mi moreš razložiti...«
»Zapestnice ima vsak razred drugačne barve, tole je tvoj ksilon, ki ga boš potrebovala danes pri pouku za čaranje...« Je razlagala in mi v roke potisnila Deset centimetrsko prozorno kroglo, ki ni bila zelo težka. »in danes pride pri uri urokov, kot naš pomočnik čaranja vladar Metlanije Lanidol Sulove!« Je vznemirjeno zavpila. Sama nisem bila tako vznemirjena zato sem le potiho rekla: »Super!« Kar predstavljala sem si, da se bom osramotila pred samim vladarjem Metlanije.

Hodile sva po hodnikih polnih učencev in se pogovarjali kot, da se poznava že kakšno leto. »...zato Manisi sploh ne smeš zaupati! Ostali so še kar dobri... Ampak kar je najbolj smešno, Manisa bi naj ne dolgo nazaj bila skupaj z Lanidolom!«
»Kaj?!« Sem zakričala. Tudi, če ju ne poznam in ju sploh še nisem videla, si ne morem predstavljati, da bi ona dva bila skupaj. »Hvala, da si mi vse razložila. Še malo, pa mi ne bo nič več čudno, ker mi bo vse logično.« Sem se ji zahvalila. Prikimala mi je in se mi nasmehnila. Res je zelo prijazna, že zdaj se počutim kot njena najboljša prijateljica. Stopile sva po stopnicah in v nekaj minutah prišli do razreda. »Vse bo super, ne skrbi.« Me je potolažila in me nekajkrat udarila po hrbtu. Vrata razreda so se odprla in 15 vrstnikov se je zagledalo vame. »Čarovniki in čarovnice, to je naša nova čarovnica tega razreda, Emanuela Horvat. Prosim lepo jo sprejmite. Čarovnica Horvat, me veseli, jaz sem Čarovnica Apolonija Palčina.« Je rekel nežen glas učiteljice urokov. Prikimala sem in se rahlo, a živčno nazaj nasmehnila. V razredu se je začelo šepetanje, posmehovanje in govorjenje nekaj v zvezi z: »To je tista človečnjakinja.« in »Glej kako čudno se oblači!« Ko sem to slišala sem se pogledala. Na sebi sem imela lepo roza majico in kavbojke. Nato sem pogledala njihov stil. Vse kar so nosili se je ujemalo z barvo njihovih pramenov las. Vsi so imeli na sebi visoke škornje in ogrinjala, pod katerimi nisem videla ničesar. Kar naenkrat me je zmrazilo, zato sem se prijela za trebuh in se spraševala kaj se mi dogaja. Obračati sem se začela sem in tja, kot, da bi me nekdo omamil. Hotela sem že zaklicati: »Ne počutim se dobro...« A sem bila v istem trenutku že spet normalna. Opazila sem, da so mi oblačila izginila iz telesa, ter sem namesto starih oblačil nosila oblačila kot ostali le, da v temno modri barvi. Lahko bi rekla, da mi je vse zelo pristajalo. Celo svetlo zeleno zapestnico sem dobila na roko, škoda pa je, da se ni ujemala z oblačili. Pogledala sem učiteljico. Druga drugi sva se nasmejali, seveda je bila ona. Zdela se mi je spoštljiva in pravična. Skoraj celo glavo je imela v isto zeleni barvi, kot zapestnice našega razreda. Ima vsak razred zapestnico barve učiteljičinih pramenov? Verjela sem, da bom nekoč spadala sem. Nekoč. A to bo morda trajalo še leta, morda pa me bodo že jutri vsi lepo sprejeli, vendar dvomim. Poslušala sem učiteljico in se trudila razumeti čim več. Vesela sem bila, da je vsaj za vsako stvar, ki je vedela, da je ne razumem razložila, a me je kar kmalu nekaj zmotilo. Zaslišala sem čudne zvoke, za katere sem predvidevala, da prihajajo od zunaj. Slišalo se je kot, da bi šumeli listje le, da je bilo glasneje. Dvakrat je nekaj trknilo po oknu, nato pa se je ena in edina ptica feniks, pokazal pred mojimi očmi. Bil je še mladič, velik le kakšnih trideset centimetrov. Zdaj sem lahko videla vsako njegovo pero. Njegov kljun je bil rumen in svetleč, njegova peresa pa oranžna in rdeča, bolj kot si žel proti njegovemu dolgemu repu, bolj je bil rdeč. Njegova močna krila, ki jih je tisti trenutek skrival, bi me zagotovo lahko ponesla z lahkoto. Oči nisem morala niti za stotinko odmakniti od njega, to pa je učiteljica seveda opazila. »Čarovnica Horvat-« Zdrznila sem se in se takoj zazrla v učiteljičine močne zelene oči. Učiteljica se je sredi govora ustavila in se zazrla skozi okno v katerega sem malo prejle gledala. »Kaj si pa gledala?« Je nadaljevala. Odprla sem usta in s prstom pokazala na okensko polico. »Učiteljica, feniks je na okenski polici!« Sem se začudila in se nasmehnila feniksu, ki me je opazoval, kot pes njegovega lastnika, ko ga čaka pred trgovino. Zaslišala sem smeh po celotnem prostoru. Ga oni vendar niso videli? Učiteljica je naenkrat močno udarila po svoji mizi, zato so takoj vsi utihnili. V razredu je nastala popolna tišina za kakšnih deset sekund, nato pa jo je učiteljica prekinila: »Feniks?! Nemogoče... Po vsem tem času...« Je živčno govorila učiteljica in začela hoditi sem in tja. »Učenci, odmor je.« Je rekla in takoj stekla iz učilnice. Niti malo nisem imela pojma o čem je govorila. Strmela sem z odprtimi usti v feniksa in ga gledala postrani. »Kaj je bilo to?« Je takoj prišla do mene Ami. Odkimala sem z glavo in začela jecljati. Feniks mi je izgledal tako resničen, a hkrati neresničen. Ko sem končno našla besede sem jih takoj izpljunila: »A ti ne vidiš feniksa?«
»Ne...«
»Tamle na okenski polici!«
»Ema, nobenega feniksa ni na okenski polici, tukaj ni feniksov...« Se je zasmejala Ami. Stresla sem glavo in si pokrivala oči. »Zakaj ga potem jaz vidim? Se mi meša?« Sem zastokala. Ami je še nekaj časa strmeče gledala v okno in nato začudeno odprla usta, ter dvignila glavo. »Kaj je narobe?!« Sem jo preganjala da mi pove. Njene svetle lase z modrimi prameni si je popravila za uho in se izkašljala. »Nič ni narobe ampak, legenda pravi, da tisti, ki vidi kakršnokoli čarobno bitje, pomeni, da je ta čarovnik ali čarovnica najmočnejši ali najmočnejša v vsej Metlaniji... In seveda čarobno bitje je tvoje.« Mi je pojasnila. Stopila sem en korak nazaj in zamahovala z rokami. »Oh, ne, ne, ne... Ta legenda ne drži. Ne sme! Niti en pramen las še nimam na sebi, ne morem biti najmočnejša čarovnica v Metlaniji!« Ami je sramežljivo gledala v tla in se rahlo smehljala kot, da bi bila pred osebo, ki ji je všeč. »Ampak boš... In to pomeni...« Se je ustavila. Začela je zamahovati z rokami, da bi jaz nadaljevala stavek. Dvignila sem roke in pokazala, da ne vem. »Kraljica boš! S kraljem Lanodolom...« Začela sem se smehljati, kot, da bi slišala najbolj smešen vic na vsem svetu in zraven odkimovala z glavo. »Ami, ti izgledam kot kraljica?« In se naprej smehljala. Ami je skomignila z rameni in se zagledala v tla. Res nisem imela pojma kaj se je dogajalo. Kmalu je čarovniška učiteljica Apolonija, pridrvela nazaj v učilnico, ampak tokrat ne sama. Ko je v razred, za učiteljico Apolonijo prispel svetlolasi fant z visoko postavo in močno držo. Brez enega samega pogleda, kakšnih drugih čarovnic in čarovnikov v sobi me je takoj našel, ter pogledal v oči. Vedel je, da sem jaz dekle, ki vidi feniksa. Pogled je odmaknil od mene in prikimal učiteljici. Popravil si je lase in se nasmehnil še ostalemu delu učilnice. »Učenci, to je eden in edini glavni Lanidol Sulove!« Je naznanila učiteljica. Še preden je končala stavek se je po razredu že razlegel močen aplavz. Kakšne pol minute ploskanja, je Lanidol pokazal z roko, da je dovolj laskanja in se vsem nasmehnil. Zame ni bil on nič posebnega, ampak se mi je na trenutke zdelo, da me ne izpusti izpred oči. »Čarovnica Emanuela, pridi z nama. Čutila sem kako mi je močno utripalo srce ter kako so se mi tresla kolena. Vstala sem se iz stola in se pomikala proti vratom, kjer sta stala. »Kmalu pridemo nazaj, do takrat pa si pripravite svoj ksilon, glavni Lanidol Sulove vam bo pokazal kako se ga uporablja. Kmalu sem že stala zraven največjega in najveličastnejšega Lanidola. Spogledala sva se ter si brez kakršnih čustev drug drugega gledala v oči. Odprli smo si vrata iz učilnice in se brez besed sprehajali po šoli. Že pri naših prvih korakih so čarovniki in čarovnice občudovale Lanidola in padale po tleh, a Lanidol še ni rekel niti ene same besede, le zavil je z očmi in plosknil. Vsi trije smo se znašli v ogromni pisarni, morda tako veliki kot naše stanovanje. Nekaj časa sem se razgledovala po zlati pisarni nato pa si ogledala moškega, ki je sedel na razkošnem stolu in mizi. Takoj, ko sva se spogledala sva se zdrznila. Zdrvel je s stola in odprl usta. Takrat sem se še sama spomnila kdo je to, ter si pokrila usta. »John?!« Sem zakričala.
»Ema?!« Je napol v joku izrekel in pritekel k meni. Padla sva si v objem in se drug drugemu smehljala. Obrnila sem se proti Lanidolu in učiteljici Apoloniji, ki sta se le čudila od kod se poznava in imela velike oči. »Iz šole se poznava! On je bil nov učenec, s katerim sva se spoprijateljila potem pa se je preselil zelo daleč in potem...« Skomignila sem z rameni in za nekaj časa obmolknila. »...se nisva več videla, ali slišala za eno leto.« Takrat sem se spomnila, da sem v Metlaniji, svetu čarovnikov ter na široko še sama odprla oči. »Kaj pa TI delaš v Metlaniji?!« Sem vprašala. Lase sem si popravila za ušesa in se skušala čim lepše nasmehniti. John se je nasmehnil in pogledal v tla, da bi skril smeh. Njegovi skoraj čisto rumeni lasje so bili rahlo razmršeni, njegove zelene oči pa so razburjeno žarele. Veselo je skomignil z rameni ter rekel: »Stojiš pred ravnateljem zgradbe Feniksov, Johnakanom Koroitamom.« V njegovih očeh sem videla upanje, da nebi bila jezna na njega, ker mi ni povedal, v sebi sem poskakovala od sreče. »Takrat, ko sem bil na šoli za tistih nekaj mesecov, sem bil pravzaprav na misiji, kaj se dogaja v človeštvu, zato sem pravzaprav čarovnik... Kot ti!« Oba sva se začela smejati nato pa sva se še enkrat objela. V objemu so mi na plan predrle solze. Še vedno sem čutila žalost, ko je odšel. »Bil si moj edini najboljši prijatelj v celem mojem življenju. Ne veš kako sem te pogrešala.« Sem mu zašepetala na uho. Nekaj časa sva se še pogovarjala o vseh možnih zadevah, nato pa naju je učiteljica Apolonija prekinila: »Dobro, kaj pa, če bi se zdaj pogovorili o tem kako Emanuela lahko vidi fenikse...«
»KAJ?!« Je zakričal John, ki očitno novic še ni uspel ugotoviti. Sramežljivo sem se zasmejala, nato pa pogledala v tla in se ugriznila v ustnico.