2. poglavje: Metlanija
Moje oči so se počasi, kot plezanje lenivca začenjale odpirati. Skušala sem se spomniti kaj se je zgodilo in že v nekaj trenutkih sem se. V glavi mi je še vedno odmeval mamin glas, ter mi ni šel iz glave. Počasi sem začela sestavljati sliko pred seboj in ugotovila, da je pred mano oseba in štiri zelo pisane in živahne stene. Vedno več delov osebe sem videla, najprej skoraj popolnoma modre lase, modre oči in prelepo pastelno vijaolično dolgo majico. Že, ko sem videla njene sinje lase sem vedela kdo je to. »Mami?« Sem v joku zastokala. Zdaj sem že, bolje videla osebo. Imela je nekoliko temno polt in velik nasmešek. »Oprosti draga, tvoja mami je morala na hitro nekam skočiti. Jaz sem Dr. Gobinšek, a me kliči Kinaja. Dobrodošla v Metlaniji.«

»Me veseli...« Sem skušala biti prijazna, potem pa začela sestavljati sestavljanko. »Čakaj, KAJ?!« Sem zavpila ter si stresla glavo. Razgledala sem se na okoli. Sobe v bolnišnici Metlanije so bile veliko bolj igrive in večje. Kljub temu, da ti res pritegnejo pozornost, še zmeraj nisem bila čisto pri sebi, ob novici kje sem. »Čakaj... Padla sem na plaži doma, kako je možno...«
»Ko so te našli sta se tvoj oči in mami zmenila, da boš prišla v bolnico sem, veliko hitreje te bomo pozdravili in varneje je za tebe.« Pred očmi se mi je zameglilo, oči so me pekle in nekaj mi je zdrselo po licu. Solza. Solza, ki je ugotovila, da ne bo nikoli več videla svoje sestrice ali očeta. »Torej, zdaj ni več poti nazaj kajne?« Sem mirno vprašala gledajoča v rjava tla. Tudi, če bi želela skrivati svojo žalost, mi nebi uspelo. Videla sem Kinajo žalostno odkimati. »Ko prideš noter, ni več poti ven. Tako govorijo naši glavni.« Je obrazložila Kinaja. Torej je to konec? Nikoli več ne bom videla Lare ali očeta? Je bil to moj zadnji pogled morja?

»Kovčke imaš že pripravljene, ne skrbi.« Je pojasnila Kinaja. »Pohiteti morava, čez pol ure se ti začne pouk v Metlanijevi šoli.«
»Mislila sem, da danes ne grem v šolo, padla sem v nezavest.« Sem se začudila. Kinaja se mi je nasmejala. Šele zdaj sem opazila, da so njeni lasje res drugačne barve od maminih. Njene oči so se zasvetile od sreče. »Ti se samo sprosti in v sekundi boš zdrava.« Je prijazno odvrnila. Prikimala sem ter si popravila svoje lase za uho. Sprostila sem se kolikor se je dalo. Roke je dvignila proti meni, tako, da sem videla njene dlani, ki so izgledale zelo mehke. Zamomljala je: »Kamara tuns sanos, maks karidanos« In v nekaj sekundah je roke položila nazaj ob telo.

Nasmehnila se mi je ter ljubeznivo pomežiknila. Privzdignila sem obrvi. »To je to? Kaj pa kakšna palica kot v Harryju Potterju?« Kinaja se je zasmejala in se zagledala v tla, kot da bi hotela skriti svoj nasmeh. »Ne, tukaj je drugače. No, le, da je v naši deželi namesto Harryja Potterja, vladar Metlanije Lanidol Sulove. Varuje nas pred zlobnimi, ki hočejo prekršiti pravila Metlanije...« Zagledala se je v strop kot, da bi bila popolnoma zaljubljena v njega, nekaj sekund zatem pa se nazaj zravnala. »No kakorkoli v šolo moreš, tvoja mami bi morala biti vsak čas...«

»Tukaj.« Je dokončal stavek znan nežni glas. Morala sem odpreti usta, saj sem videla svojo mami po treh letih. Bila je točno takšna kakršno sem videla pred nekaj urami, ko sem hodila domov. V oči so mi pritekle solze. Spogledovale sva se brez kakršnekoli besede, ko sem jaz končno rekla: »Mami?« Nisem vedela ali naj bom žalostna, jezna ali nič, zato sem bila vse. Mami me je gledala in končno spregovorila le z: »Greva.« Užaljeno sem jo pogledala. A ni mogla reči vsaj ˝hej˝? Res sem pričakovala več, vendar sem jo vseeno ubogala in ji sledila ven iz igrive bolnišnične sobe.

Stopila sem na hodnik bolnišnice. Ni me zanimalo kako je izgledal, želela sem se le čimprej naučiti čarovnijo, da si bom lahko pisala z Laro in očetom. Ko sva stopale po hodniku, me je ogromno nekakšnih čarovniških zdravnic pozdravilo, kot, da bi me poznalo. Ko sva prišli že skoraj iz bolnice ter se je že videl vhod, sem se seveda, kot se spodobi začela dreti na njo: »KAJ JE S TABO NAROBE?! BREZ SLOVESA V METLANIJO?!«
»Kaj pa naj, te pustim, tam? Tudi, če bi tam bila le nekaj sekund, bi v tem času lahko uničila planet zemljo, sonce, morda celo vesolje! Res bi bilo zelo nevarno!« Se je branila. Nisem je mislila poslušati, bila sem besna. »NO, ČE BI ME PUSTILA MORDA ZDAJLE NEBI BILA JEZNA NATE!« Sem še glasneje zakričala. Nastopila je prazna tišina. Gledale sva druga drugo v oči. Vsaj nekaj skupnega sva imele, solze. Razprla je roke, da bi jo objela, pa sem se le z muko odločila, da jo objamem. Potrebovala sem objem, pa ni važno od koga. »Oprosti.« Je le priznala mami. »Popolnoma te razumem, tudi sama sem morala zapustiti svojo družino, ko sem ugotovila, da sem bila čarovnica.« Zagledala sem se v njo. Roke sem počasi spuščala iz njenega objema. Obstala sem odprtih ust. Tega mi nikoli ni povedala. »Tudi ti si imela enega od staršev človeka?«
»Mamo. Ampak pustiva zdaj to, veliko ti moram povedati o čarovniji. Začniva s tem, da se ti bodo pri pouku, najbrž začeli delati temno modri prameni. Več kot veš o čarovniji, več jih imaš. Naša družinska barva je temno modra...« Je kolikor se, da prijateljsko razlagala.
»A zakaj je potem, ta nekakšna čarovniška zdravnica, imela tudi modre lase?« Sem se naglas spraševala. Seveda je mami že takoj imela pred sabo odgovor, ter mi ga povedala tokrat zelo hitro:

»Ker je bila svetlo modra, mi smo temno modri, zdaj me pa primi za roko, zapri oči in utihni.« Se mi je nasmehnila. Sama se ji nisem nazaj zasmejala, kaj naj kar tako pozabim, da ne bom nikoli več videla Lare in očeta? Kljub temu sem jo ubogala. Čutila sem, da sva poleteli in ob tem skoraj zakričala. Že po nekaj sekundah sem spet čutila tla pod nogami. »Odpri oči.« Je končno izjavila mami ter se mi prikupno nasmehnila. Odprla sem oči in zaslišala, kričanje, vpitje ter smehljanje najrazličnejših otrok. Ozrla sem se na levo, od koder so prihajali glasovi ter zagledala tri zgradbe. Prva, čisto na levi strani je bila mavrična, živahna in vesela, druga je bila jesenskih, ostrih barv, tretja pa še temnejših, močnih barv.

»Kaj so te zgradbe?« Sem vprašala. Mami se je zasmejala in se zagledala v vsako posebej, kakor, da bi imela ogromno spominov. »To so šole. Prva so Samorogi, osnovna šola, druga, Feniksi je srednja šola, tretja, Zmaji, je faks in vse te šole so povezane s čarovnijo.« Mi je pojasnila. Tudi to me ni nasmejalo. Nimam razloga za smeh, ko je pa moje življenje uničeno. Zavzdihnila sem ter si že zamišljala vse učence, ki se bodo norčevali iz mene. »Ne skrbi, tudi, če se bodo, so si sami krivi.« Je odvrnila mami kot, da bi mi prebrala misli. Ob tem me je skoraj zadela kap. Pogledala sem jo z velikimi očmi. »Saj nisem tega rekla naglas...«

»Nisi, ampak jaz imam super moč, branje misli.« Pomežiknila mi je ter mi z roko namignila z roko proti stavbi Feniksi. Prikimala sem ji in začela delati majhne korake proti stavbi. Pravzaprav mi je bila kar všeč. Izražala je moč, samozavest in pogum. Skoraj sem že stopila skozi ogromna vrata, ko sem pomislila. Nekaj manjka, ena stvar, ki sem jo naredila, ko sem šla v prvi razred. Objela sem ju preden sem stopila v javno zgradbo. Tudi, če je nisem želela, sem jo morala, še vedno je moja mami. Obrnila sem se nazaj ter se zazrla v njo. V očeh so se ji nabirale solze. Točno, prebrala mi je misli!

Stekla sem do nje, ter ob tem poslušala ropotanje svojih čevljev. Padla sem ji v objem in skoraj skočila v naročje. Slišala sem kako si je mami obrisala solze in smrkala. Iz maminega objema sem naenkrat opazila dekle, ki je teklo proti nama, se smehljalo in izgledalo moje starosti. Imela je svetle lase z podobnimi, modrimi prameni kot mamini ter živahne zelene oči. »Teta Hana!« Je vpila. Moji možgani so se napeli. ˝najbrž je le naključje...˝ Sem pomislila ter umaknila roke iz maminega objema. Ampak ne, ni bilo naključje, dekle je gledalo mojo mami. »Teta Hana, skoraj sem pozabila vzeti ksilon za...« Sredi stavka se je zagledala vame. »Emanuela.« Je dahnila. Mami je zakašljala ter me pogledala. »Ema, to je tvoja sestrična.« Pojasni moja mami. Odprla sem usta in se čudila maminim besedam. Ves ta čas sem imela sestrično, pa sploh nisem vedela za njo? »Pri nama bo živela za nekaj časa, njenih staršev ni.«

»Me veseli, kliči me kar Ema.« Sem jo pozdravila. Njeni modri prameni so se svetili v sončni svetlobi, njene oči pa so se lesketale kot, da bi bila kraljica sveta. »Komaj čakam, da se spoznava!« Je rekla, namesto pozdrava. Rahlo sem se ji nasmehnila in pogledala v tla. »Punci vidve se lepo spoznajta in prosim ne zamudita v razred, nebi rada dobila kakšnega pisma od profesorja ali celo maestra. Adijo!« Pomahali sva ji nazaj nato pa se začela spraševati. Gledala sem v tla in razmišljala kdo bi lahko bil maestro. Sestrična me je pogledala, ter mi očitno razbrala misli. »A, ne veš kdo je maestro? To je glavni v šoli...« Mi je razjasnila.
»Kot ravnatelj?« Sem jo vprašala. Dekle je prikimalo in se mi nasmehnilo. Približala se je mojemu ušesu in zašepetala: »Kličemo ga tudi Glavna tečnoba.« Rahlo sem se nasmejala, vendar še vedno nisem prebolela tega, kar se mi dogaja. »Mimogrede, jaz sem Amirana, kliči me Ami.«
»Kakšna čudna imena.« Sem se rahlo nasmehnila. Ami si je popravila lase za ušesa in se še sama zasmejala. »Ja, tukaj imamo precej drugačna imena ampak, po mojem je tvoje bolj čudno.« Namenila mi je prijazen pogled. Zdela se mi je zelo prisrčna in zabavna. Ami je pomignila z glavo proti Feniksom in začela korakati, jaz pa za njo. ˝Ti to zmoreš.˝ Sem si rekla v glavi in začela ponosno korakati skozi vrata.
---
Hejjjjjjj! Nov del tukaj, upam, da vam je všeč ter ste v njem uživali prosim lepo če še lajkate in komentirate, vesela bi bila, če bi dali ideje za kakšna čudna imena v Metlaniji :)
Lp, Blank