2. POGLAVJE : V PARKU

Arina je sedela na klopci pred parkom in gledala liste, ki so padali z dreves. Kje neki je bila Kaja? Pa ja je ni spet nalagala? Že spet zamuja 15 minut! Arini misli niso šleiz glave. S kom naj se zamoti dokler Kaja ne pride? Če sploh bo prišla. Na sosednji klopci sta sedeli 2 deklici približno njene starosti ki sta gledali vsaka v svoj telefon. Ampak ne. Taki ljudje Arini niso bili všeč. Ni marala telefonov, zdeli so se ji potrata časa za razliko od Kaje in drugih sošolk ki sovsakosekundo prostega časa preživele na Snapu.
"Sori ka zamujam, iskala sem fon, Ker mi ga je Brina skrila," je rekla Kaja ki je ravnokar prišla v park. " A ti je to res tako bolj pomembno, kot prijateljica?" je rekla razočarana Arina. "Če me bo mami klicala da morem domov..." "Itak je ne bi poslušala. Ne išči izgovorov Kaja, ker jih nimaš," je Arina še kar naprej kuhala mulo. "No kaj greva delat?" jo je vprašala Kaja. " Lahko spet poskušava splezati na tisto drevo," je še dodala in pokazala v smer, kjer je rasel velik mogočen hrast, na katerega s Kajo nista in nista mogli splezati. Od padcev in udarcev, sta bili sicer že polni modric, ampak to ju ni ustavilo. " Kar sama pojdi," je rekla Arina. "Aha, zdaj si končno dojela da je nemogočesplezati nanj, kar ti že ves čas govorim!" je zmagoslavno rekla Kaja, ki je nad nečim kar ji ni šlo hitro obupala. "Ne samo zdaj mi ni do tega," se ni dala Arina ki je še vedno držala pogled usmerjen stran od Kaje. "No bova pa vprašali njiju," je rekla Kaja in pokazala na deklici ki si ju je Arina prej ogledovala. Ena je bila oblečena v široke kabojke in roza kratko majico. Pšenično rumene lase je imela spete v figo na nogah pa je imela čevlje z visoko peto. Precej neobišajno, sploh v jesensko - blatnem parku. Druga deklica je imela črne lase. In tudi cela je bila oblečena v črno. Čez glavo je imela kapuco črnega puloverja ki ga je imela na sebi. Obute je imela črne škornje. Še vedno sta obe buljili v telefon.
"Živjo!" je rekla Kaja. "Imava eno vprašanje. Ane da je na to drevo nemogoče splezat, če si otrok star 13 let?". Obe deklici sta bili še vedno tiho in buljili vsaka v svoj telefon. "Haloooo! Nekaj sem vaju vprašala!"je Kaja izgubljala potrpljenje. "Hej, si tudi ti nekaj slišala?" je rekla deklica v črnem, ne da bi umaknila pogled s telefona. "Ja ena muha mi brenči okrog ušesa," ji je odgovorila druga deklica. To je bilo za Kajo preveč. Izpulila je deklici telefon in ga zabrisala na najvišjo vejo drevesa za njima in ravno tistega kamor z Arino nista mogli, seveda ponesreči. Roza deklica je osupnila. Tudi s Kajo ni bilo nič drugače. "Oprosti!" je dahnila vsa prestrašena Kaja. "Pa kaj je s tabo?!" je roza deklica bruhnila v jok. Kaja je postala vsa rdeča v obraz. Tega res ni nameravala. "Kako naj ga dobim dol, no kako ti smrklja frdamana!?" "Grem pogledat če je kje oskrbnik parka," je rekla Arina. "Ga bo že on spravil dol ne skrbi," in je prijela deklico za roko ter se z njo odpravila proti majhni lopi. Kaja je napeto razmišljala, kako naj se izmaže iz te situacije.

"Kaj je spet?" je rekla deklica v črnem in spravila razbit telefon v žep. "Na drevo sem vrgla njen telefon," je poklapano rekla Kaja. "Ja zakaj ga pa ne greš iskat?" jo je vprašala punca. "Se hecaš? Na to drevo je nemogoče priti!" je dejala Kaja. "Kakšni strahopetci," je dejala punca, šla do drevesa in v parih gibih je bila že na vrhu. pospravila je nov iPhone 15 v žep puloverja in bila v parih sekundah že na tleh. Kaja je osuplo strmela vanjo.




Se nadaljuje...
Upam da vam je zgodba všeč, sej glavni del še pride pa še velik jih bo. Prosim napište, kako se vam zdi.