Ko se vrata odprejo, zagledam mamo, ki sedi za mizo tik ob oknu, kako opazuje težke dežne kaplje, ki padajo na okna in streho že cel teden.
Vstopim.
Ko pridem do mame, se mi ta nasmehne, njen zguban obraz pa daje vtis, kot da je stara kot svet, čeprav jih ima komaj petdeset. Njeni včasih temno rjavi lasje ki sem jih podedovala po njej, so že nočno načeti s sivo barvo, njene modre oči, pa spremljajo gigantski podočnjaki, za katere sem verjetno kriva sama.
Ne razumite narobe. Rada imam svojo mamo, vendar sva imeli spore, in prepričana sem, da je verjetno kateri od njih razlog, da si je vzela prost dan, se pripeljala čez pol države, se kregala s pazniki in spila pet kav, da lahko zdaj sedi pred mano, in strmi skozi okno. Krasen, vendar ne resničen razlog zakaj je tukaj.
Malo še počaka, nato pa reče: “Miška, si v redu? Si okej?”
Lažna zaskrbljenost, tako kot vedno kar teče z nje.
Pogled se ji v trenutku spremeni, ko si me do dobra ogleda, in očitno po moji telesni govorici ugotovi, da s tem napravljanjem ne bo nič dosegla.
“Zdaj pa poslušaj,” reče, “celo noč sem razmišljala, zakaj se tako obnašaš do mene. Poniževala si me, mi jezikala, me celo večkrat užalila v javnosti. Tvojih dejanj ne razumem, saj sem vedno lepo ravnala s tabo. Zato sem tukaj, da mi TI pojasniš kako in kaj, ker sem jaz o tem že preveč razmišljala za celo življenje, pa je minilo komaj pol leta.”
Sem kar pričakovala da bo kaj podobnega. Ona sploh ne razume kako se je soočati s svojimi dejanji na vsakem koraku. Ona samo razume, kako se je ukvarjat z drugimi, ki se ji ne smejijo v obraz, nož pa potisnejo v hrbet, ampak s tistimi, ki nož zabodejo v obraz. In jaz sem pač ena slednjih.
Z nasmehom na ustnicah zmajem z glavo. “Ne vrti se vse okoli tebe. In če se, ponavadi ni mišljeno osebno. Tiste stvari ki sem ti jih rekla, so bile samo mala kritika, ko si prosila zanjo, magari brez da bi se zavedala,” rečem.
To srečanje jo začne spravljat ob živce, kar se na vse pretege muči skriti, vendar njena mimika, pove vse.
*i*Nauči se skrivati, mama.*i*
Na hitro me objame, nato pa se poslovi ter odide, jaz pa spet skrijem nemir ki divja globoko v meni, ter si nadenem tisto masko prezira, ki mi tako pristoji.