PREJŠNIČ:
»Arden,« zaslišim raskav glas, ki me zbudi iz sanjarjenja. »Čas je za tvojo prvo preizkušnjo.«
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
VODJA EMANNUELL
Obrnem se in zagledam vodjo misije. Emannuell mu je ime in je naravnost strašljiv. Črni, dolgi, zavozlani lasje mu segajo do sredine hrbta. Prav takšna je brada, ki jo ima do sredine trebuha. Smrdita mu po crkovini, saj ima v njiju koščke mrtvih živali in ljudi. Ko sem prvič zavohala ta vonj sem skoraj bruhala. Bled obraz ima izklesan kot kamen. Bledo rdeče ustnice pa stisnjene v ravno črto, ki se nikoli ne razklene. Niti, ko govori. Je pa vedno na samem, da ga nihče ne vidi. Edina stvar, ki ni bleda na tem strašljivem obrazu so oči. Te so črne ter hladne kot kamen. Njegovo telo je ogromno in zelo mišičasto. Dlani, ki mu jih ne prekriva usnjena rjava ter črna so polne tetovaž. Zgoraj je rjava, čez njo pa je povešena medvedja koža. Hlače so črne in segajo do čevljev. Ti so prav tako črni, iz njih pa štrlijo majhni, a smrtonosni noži. Za rjavim pasom ima nož in pištolo.
Sama sem oblečena v prav takšno obleko, le brez medvedje kože, nožev na čevljih in pištole za pasom. Samo nož imam od orožja, ki ga seveda prvič držim v rokah in nimam pojma kako se ga uporablja. Imam prav tako bledo kožo, a brez tetovaž. Zaenkrat. Na svojem majhnem ovalnem obrazu imam sinje modre oči, nad njimi pa goste, a svetle obrvi. So prav takšne kot moji blond lasje, ki mi segajo do sredine hrbta. Nanje sem nadvse ponosna. Imam majhen nos in polne, rdeče ustnice. Sem srednje visoka in suha. Vedno sem želela biti fit in to mi sedaj sploh ne škodi. Glede na to kje sem pristala in tukaj moramo na dan prehoditi ali preteči najmanj 50 kilometrov. No, zase lahko rečem, da sem kar luštna, saj sem na srednji šoli, ki sem jo obiskovala pritegnila številne fantovske poglede. Fanta pa nisem imela nikoli, ker se me je kmalu oprijel sloves, da sem zmešana. Zdaj bi morala hoditi v 2. letnik, a sem pristala tukaj.
»Vidiš tisti hrib tam?« sikne Emannuell. Nočem se osramotiti ali storiti česa narobe, zato samo prikimam. »Ja ali ne? Boš že odgovorila?« grobo reče. O, ne sem ga že polomila! »Ja, vidim,« hitro odgovorim. »Ja, vidim, vodja Emannuell! Tukaj se boš zgledno vedla in to je prva manira. Vsem, ki so na višjem položaju kot ti odgovarjaš z njegovo funkcijo in imenom. Drugače sledijo posledice. Razumela?« pove s strogim glasom. »Razumela, vodja Emannuell.«
»Opraviti boš morala tri preizkušnje. Vse na tej misiji. Če jih opraviš si sprejeta v naše ljudstvo, če ne pa…,« prhne in za trenutek pomolči. »…te čaka izbris spomina in življenje navadnih smrtnikov. S čustvi.«
Njegov obraz izraža čisti gnus in prezir, zato mu raje ne povem, da sem Pol-psihopatinja. Tega ne ve nihče in tudi nihče ne bo izvedel. K temu se zavezujem zdaj, sama pri sebi.
»No, videli bomo ali si sposobna opraviti te naloge ali ne. Sicer močno dvomim v tvoj uspeh, saj jabolko ne pade daleč od drevesa veš? Zagotovo si takšna kot tvoj ničvredni, hm, oče.« Zadnjo besedo izgovori s čistim gnusom in prezirom.
Te besede me tako pogrejejo, da sem odločena, da mu bom pokazala nasprotno. Oče je le moj oče in sama se bom vedno spominjala njegovih dobrih, ne pa slabih dejanj. Že sama misel na očeta me sili na jok, zato hitro rečem z brezizraznim izrazom na obrazu, saj ne smem pokazati, da imam čustva:
»Obljubljam, da se bom potrudila po najboljših močeh in močno si želim, da opravim preizkušnje in pridem v vaše ljudstvo, vodja Emannuell.«
Glasno se je zasmejal, da so naju pogledali vsi ostali. A smejal se je posmehljivo. »Kaj takšnega pa še ne,« in me povleče za čop. »Dovolj punca, dovolj! Tako se ne govori. Tako govorijo ljudje s čustvi! Razumeš?!« se je drl name. Dovolj ga imam.
»Ja, razumem, vodja Emauunell!« se zaderem. Iz oči se mi bliska, žila na sencah pa mi utripa. Predrzno mu rečem: »A mi lahko končno poveste kaj je moja naloga na prvi preizkušnji! Kot vem sva se pogovarjala o tem. Začeli ste s tistim hribom potem pa…«
POK! Primaže mi takšno klofuto, da padem na tla. Primem se za rdeče lice, ki me obupno skeli, da mi v glavi kar utripa. A, ne mislim mu dati zmagoslavnega občutka, da me je končno premagal. Ne, z mano ni šale. Zato glasno vzdihnem svež gorski zrak in mu zabrusim:
»Misliš, da ti bo kaj pomagalo, če me boš tepel?« in ga pogledam naravnost v oči, sredi grdega obraza spačenega od besa. Hitro dodam še vodja Emannuell, da ne bi prekršila manire. Že je zajel sapo, da mi rekel, a sem ga prehitela:
»Sama ti povem, da ne bo pomagalo! In zdaj, mi lahko prosim že poveš kaj je moja prva preizkušnja?« Obrnem se in vidim vse ostale na misiji, kako me gledajo z odprtimi usti. Najbrž še živi dan niso videli, da se kdo komu upre, kaj le vodji. »Kaj zijate?! A še nikoli niste videli nikogar, ki se je uprl?« zalajam nadnje.
____________________________________________________________________________________________________
Ojla,
nov del moje zgodbe je tu! Upam, da vam je bil všeč. In prosim povejte, če kaj ni v redu oz. kaj lahko popravim, da izboljšam zgodbo.
Crazy girl, tebi pa velika hvala, ker si komentirala prejšnja dela.:heart: Hvala tudi ostalim, ki preberete.
Lp Me