Študentka detektivka, 30. del
2
PRED ŠESTIMI LETI
Zapihal je šibek veter, ki je Charlotte premaknil popolnoma urejene lase na njen obraz. Vendar se ni obremenjevala s tem, saj je imela pomembnejše misli. Gledala je naravnost v Benove oči. Oh, njegove oči! Tako lepe, a hkrati tudi nevarne – v njih bi se lahko namreč utopil.
"Tako lepa si, da kar boli," je izjavil Benjamin in se še bolj privil k Lotte, kljub temu da je bilo v odprti lopi zelo veliko prostora. Preprosto si je želel še več njene bližine. "Že od prvega dne naprej hrepenim po tvojih ustnic ali pa da bi se te vsaj dotaknil."
"Ljubim te," je nekoliko nepotrpežljivo odvrnila Lotte in se mu prav tako približila, da sta bili njuni telesi skoraj že eno.
Ben ji je v istem trenutku odmaknil lase z ustnic ter jo poljubil. Lotte je ponovno obšel tisti občutek ekstaze, ko je bil v njenih mislih le on. Ta se je še povečal, ko je začutila dolge prste na svojem vratu, kako raziskuje vsak neprecenljiv del kože. Zdelo se je, kot da je vsak njegov dotik magičen, kot bi odgnal vse slabe misli in našel nove, bolj pozitivne. Lotte ga je kmalu zatem posnemala in tako dvignila svoje roke ter z njimi segla po njegovih svilnatih laseh. Prav tako je brskala po vsakem lasu, kakor bi se jih zadnjič dotikala.
Nato se je končno spomnila.
"Ben," je prekinila poljub in se mu izvila iz objema. "Ravnokar sem se spomnila, da moram iti. Delo imam imam in ..."
"Ne more počakati?" ji je v besedo skočil Ben ter z rokami segel po njenem obrazu, njenem vratu, njenih ramah in raziskoval, raziskoval ...
Charlotte se je mu skoraj že uprla, tako močno si je želela teh spretnih prstov in gibov po njenem telesu! Ampak ni imela izbira, morala je iti, bil je skrajni čas. "Ne more počakati," se je uprla in brez poljuba ali kakšnega telesnega stika odšla. "Ljubim te," je le dejala, nato pa stopila ven.
Lotte je stekla do vhoda v vilo, kajti veter, ki se je zdaj že mešal z dežjem, se je zdaj občutno okrepil. Čim pa je stopila v preddverje, jo je poklical znan ženski glas.
Lotte se je obrnila in pred očmi se ji je prikazala Kathleenina podoba. Njena sestra je bila oblečena v preprosto trenerko, kakršno jo nosila kljub očetovi prepovedi. Svetle lase pa ji je krasil izredno vpaden temno rožnat trak z rumenimi zvezdami.
"Živjo, Kathleen," jo je vedro in še vedno nekoliko opita od strastnega poljuba pozdravila Lotte in tudi sama pristopila do nje.
"Morava govoriti," je resno dejala svetlolaska, rjavolaska pa se je neodobravajoče namrščila, "in to v tem trenutku."
"Prav, če že vztrajaš ...," se je vdala Lotte in prisluhnila.
"Videla sem te z vrtnarjem," je začela pripovedovati Leen in Lotte je nemudoma skoraj okamenela. Kako lahko ve?!
Iz presenečenega izraza na obrazu je Charlotte prešla na smejanje. "In kaj je narobe s tem? Samo pogovarjala sva se," se je zlagala in upala, da ni vedela točnih dejstev.
"Tudi danes sem te videla," jo je prekinila sestra in Charlotte je bilo jasno, da je seznanjena z resnico.
Rjavolaska je izgubila vso upanje in solze so ji pritekla na skrbno naličena lica, a ustaviti jih ni bilo mogoče. "Žal mi je, res! Oprosti mi! Prosim! Vem, da se ne bi smela zaplesti z njim, ker je le navaden vrtnar, jaz pa sem lordova hči! Ampak prosim, prosim odpusti mi!" je histerično stokala.
"Nehaj, Lotte," ji je umirjeno rekla Leen in ji obrisala večji solzi z lic. "Vidva mi prav nič ne motita. Edini, ki bi se nad tem pritoževal, je oče, jaz sem pravzaprav vesela zate."
Charlotte jo je končno pogledala in se ji zazrla v njene blede zelene oči, ki so si jo sočutno ogledovale. "Ne moti te? Ben te ne moti?" je dvakrat od začudenja ponovila Lotte.
"Niti malo, Charlotte, to ti skušam povedati."
"Nekaj se dogovoriva, Kathleen," je dramatično izrekla Lotte čez nekaj trenutkov in sestra ji je v odobravanju prikimala. "To naj ostane najina skrivnost, le med nama, kajti nihče drug ne sme izvedeti za to. Velja?"
"Seveda, tvoja skrivnost je varna pri meni," je prav tako z izredno resnim tonom odvrnila Leen.
Charlotte se ji je nasmehnila, zadovoljna z dejstvom, da se lahko zanese na sorojenko. A v resnici si je ni niti sanjalo, da skrivnosti ni delila le s sestro ...
Zapihal je šibek veter, ki je Charlotte premaknil popolnoma urejene lase na njen obraz. Vendar se ni obremenjevala s tem, saj je imela pomembnejše misli. Gledala je naravnost v Benove oči. Oh, njegove oči! Tako lepe, a hkrati tudi nevarne – v njih bi se lahko namreč utopil.
"Tako lepa si, da kar boli," je izjavil Benjamin in se še bolj privil k Lotte, kljub temu da je bilo v odprti lopi zelo veliko prostora. Preprosto si je želel še več njene bližine. "Že od prvega dne naprej hrepenim po tvojih ustnic ali pa da bi se te vsaj dotaknil."
"Ljubim te," je nekoliko nepotrpežljivo odvrnila Lotte in se mu prav tako približila, da sta bili njuni telesi skoraj že eno.
Ben ji je v istem trenutku odmaknil lase z ustnic ter jo poljubil. Lotte je ponovno obšel tisti občutek ekstaze, ko je bil v njenih mislih le on. Ta se je še povečal, ko je začutila dolge prste na svojem vratu, kako raziskuje vsak neprecenljiv del kože. Zdelo se je, kot da je vsak njegov dotik magičen, kot bi odgnal vse slabe misli in našel nove, bolj pozitivne. Lotte ga je kmalu zatem posnemala in tako dvignila svoje roke ter z njimi segla po njegovih svilnatih laseh. Prav tako je brskala po vsakem lasu, kakor bi se jih zadnjič dotikala.
Nato se je končno spomnila.
"Ben," je prekinila poljub in se mu izvila iz objema. "Ravnokar sem se spomnila, da moram iti. Delo imam imam in ..."
"Ne more počakati?" ji je v besedo skočil Ben ter z rokami segel po njenem obrazu, njenem vratu, njenih ramah in raziskoval, raziskoval ...
Charlotte se je mu skoraj že uprla, tako močno si je želela teh spretnih prstov in gibov po njenem telesu! Ampak ni imela izbira, morala je iti, bil je skrajni čas. "Ne more počakati," se je uprla in brez poljuba ali kakšnega telesnega stika odšla. "Ljubim te," je le dejala, nato pa stopila ven.
Lotte je stekla do vhoda v vilo, kajti veter, ki se je zdaj že mešal z dežjem, se je zdaj občutno okrepil. Čim pa je stopila v preddverje, jo je poklical znan ženski glas.
Lotte se je obrnila in pred očmi se ji je prikazala Kathleenina podoba. Njena sestra je bila oblečena v preprosto trenerko, kakršno jo nosila kljub očetovi prepovedi. Svetle lase pa ji je krasil izredno vpaden temno rožnat trak z rumenimi zvezdami.
"Živjo, Kathleen," jo je vedro in še vedno nekoliko opita od strastnega poljuba pozdravila Lotte in tudi sama pristopila do nje.
"Morava govoriti," je resno dejala svetlolaska, rjavolaska pa se je neodobravajoče namrščila, "in to v tem trenutku."
"Prav, če že vztrajaš ...," se je vdala Lotte in prisluhnila.
"Videla sem te z vrtnarjem," je začela pripovedovati Leen in Lotte je nemudoma skoraj okamenela. Kako lahko ve?!
Iz presenečenega izraza na obrazu je Charlotte prešla na smejanje. "In kaj je narobe s tem? Samo pogovarjala sva se," se je zlagala in upala, da ni vedela točnih dejstev.
"Tudi danes sem te videla," jo je prekinila sestra in Charlotte je bilo jasno, da je seznanjena z resnico.
Rjavolaska je izgubila vso upanje in solze so ji pritekla na skrbno naličena lica, a ustaviti jih ni bilo mogoče. "Žal mi je, res! Oprosti mi! Prosim! Vem, da se ne bi smela zaplesti z njim, ker je le navaden vrtnar, jaz pa sem lordova hči! Ampak prosim, prosim odpusti mi!" je histerično stokala.
"Nehaj, Lotte," ji je umirjeno rekla Leen in ji obrisala večji solzi z lic. "Vidva mi prav nič ne motita. Edini, ki bi se nad tem pritoževal, je oče, jaz sem pravzaprav vesela zate."
Charlotte jo je končno pogledala in se ji zazrla v njene blede zelene oči, ki so si jo sočutno ogledovale. "Ne moti te? Ben te ne moti?" je dvakrat od začudenja ponovila Lotte.
"Niti malo, Charlotte, to ti skušam povedati."
"Nekaj se dogovoriva, Kathleen," je dramatično izrekla Lotte čez nekaj trenutkov in sestra ji je v odobravanju prikimala. "To naj ostane najina skrivnost, le med nama, kajti nihče drug ne sme izvedeti za to. Velja?"
"Seveda, tvoja skrivnost je varna pri meni," je prav tako z izredno resnim tonom odvrnila Leen.
Charlotte se ji je nasmehnila, zadovoljna z dejstvom, da se lahko zanese na sorojenko. A v resnici si je ni niti sanjalo, da skrivnosti ni delila le s sestro ...
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
uaaaaaaaaaaaaaaaau kok dobrooooo komaj čakam na nadaljevanjeeee:heart::heart_eyes::heart::heart_eyes::heart::heart_eyes::heart::heart_eyes::heart::heart_eyes::heart::heart_eyes::hugging:
0
Musicgirl🩷
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Komaj čakam naslednji del.
0
Moj odgovor:
puncaaaa
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nov sosed jaz pa... zmedena
Hej!
Pred nekje 2 mesecema sem dobila novega soseda. Živim v bloku. On je nekje 3 leta starejši od mene in enkrat sem ga videla res samo 1krat od takrat, ko se je priselil in se mi je zdel simpatičen tak... na prvi pogled. Nekje 2 dni po tem, ko se je priselil sem ga videla in pozdravila, pa me ni nazaj. Bila sem zmedena in iz sebe. No od takrat ga nisem videla. Veliko je zdoma, njegovega avta ni skoraj nikoli doma ali pa ko je, pa njega ni nikjer. Tako bi ga rada videla ampak ne vem kaj naj! Moja mama mi je rekla, da ga je videla nekaj časa nazaj, da sta se srečala na stopnicah pa jo je lepo pozdravil. Sicer živi z mamo. Zdi se mi zelo introventiran, da se toliko zadržuje zase.
Ima kdo kak nasvet kako ga naj več vidim? Kako mu dam vedeti, da sem okej in da bom ga sprejela kot osebo? Skoraj premagično bi bilo, da spečem pecivo in nesem na njegova vrata...
Vedno se zrihtam, da bi ga videla in očarala, vedno upam, da bom ga videla kje... grozno mi je.
Pred nekje 2 mesecema sem dobila novega soseda. Živim v bloku. On je nekje 3 leta starejši od mene in enkrat sem ga videla res samo 1krat od takrat, ko se je priselil in se mi je zdel simpatičen tak... na prvi pogled. Nekje 2 dni po tem, ko se je priselil sem ga videla in pozdravila, pa me ni nazaj. Bila sem zmedena in iz sebe. No od takrat ga nisem videla. Veliko je zdoma, njegovega avta ni skoraj nikoli doma ali pa ko je, pa njega ni nikjer. Tako bi ga rada videla ampak ne vem kaj naj! Moja mama mi je rekla, da ga je videla nekaj časa nazaj, da sta se srečala na stopnicah pa jo je lepo pozdravil. Sicer živi z mamo. Zdi se mi zelo introventiran, da se toliko zadržuje zase.
Ima kdo kak nasvet kako ga naj več vidim? Kako mu dam vedeti, da sem okej in da bom ga sprejela kot osebo? Skoraj premagično bi bilo, da spečem pecivo in nesem na njegova vrata...
Vedno se zrihtam, da bi ga videla in očarala, vedno upam, da bom ga videla kje... grozno mi je.



Pisalnica