Kakšnih pet minut kasneje so se vrata v dnevno sobo s treskom odprla in notri so vstopili Sirius, James, Peter in Remus, ki jim je nekaj vneto razlagal, drugi pa so ga z enakim navdušenjem poslušali.

"...Potem moramo izbrati tak čas, da- Živjo Rose, Lily, Ella!" nas je pozdravil Remus in hitro prenehal govoriti, preden bi lahko ujela kaj drugega. James nam si je šel z roko v lase in si jih razmršil, pomežiknil Lily, na kar je ona presenečeno pogledala, Sirius se nam je po njegovih besedah 'očarljivo' nasmehnil Peter pa nam je sramežljivo pomahal in pisnil: "Hej."

"Živjo fantje!" je skočila Rose pokonci in se presedla na bivše Lavenderino mesto. Privzdignila sem obrv nad tem in ko sem sledila njenem iskrijočem pogledu, sem ugotovila, da se je ustavil na Siriusu.

Hitro sem dojela kaj se plete po njeni glavi. Ubogo dekle ni vedelo, da bo kmalu bombardirano z milijoni vprašanj z moje strani.

Peter je s komolcem sunil Siriusa in mi z očmi in glavo namignil proti spalnicah. Sirius ga je najprej čukavo pogledal potem pa ga je zadelo in je pokimal.

"No ja damice, mi moramo se nekaj pogovoriti zgoraj, se vidimo, ko se pač vidimo!" je rekel Sirius in ošinil Jamesa, ki mu je pokimal potem pa so se odpravili po njihovem stopnišču, ko sem jim s polovičnim nasmehom pomahala in je Rose z njeno živahno postavo zavpila: "se vidimo luzerji!" na kar ji je Peter pokazal jezik in sem se zasmejala.

Obrnila sem se proti roziki zraven mene. "Greva zdaj v knjižnico narediti nalogo?"

"Ne da se mi," se je namrdnila.

"Potem greva iskat Carla in prej ko sva konec prej greva!" sem vstrajala.

"Naenkrat čutim več volje! Greva!" njeno očitno laž sem spregledala in stekle sva po knjige ter Lily pustili z Lavender, ki sta izgledali v globoki debati.

Za sabo sva zaloputnili medeninasta vrata in s knjigami v naročju sva stekli po premikajočih se stopnjiščih dol v knjižnico.

Tiho sva odprli vrata in pokukali notri, kjer je vladala smrtna tišina. V trenutku, ko sva pogledali naravnost med policami, sva se srečali z ostrim pogledom knjižničarke. Z njenim kazalcem nama je nakazala naj bova smrtno tiho, potem pa, ko sva ji hitro pokimali z dokaj prestrašenimi obrazi pod njenim prebadajočim pogledom, je uperila pozornost nazaj v knjigo na njeni mizi. Z olajšanjem sva si poiskali mizo z bolj oddaljenem delu knjižnice in na ubogo leseno mizico telebnila vse knjige, ki so kot oteži ležale v najinih naročjih.

Rose se je kratko malo vrgla na stol kot plašč, ko ga obesiš na kavelj. Jaz sem medtem sedla na klop in v roke vzela Napoje ter tri zvitke pergamenta. Njena glava je ob misli na dve in pl strani dolg spis padla na roke, ki jih je stegnila pred sabo.

"Urgh, sovražim Napoje! Glava mi odpade že ob sami misli na spis o bezoarju in vseh njegovih sposobnostih in bla, bla, bla..." se je pritoževala Rose in utihnila, ko jo je zadel ostri pogled skozi očala knjižničarke, da se je poglobila v sedež in sem videla samo njeno glavo.

"Jaz pa ne, jaz sovražim samo spise, bezoar je pakr uporabna reč. Mislim, Hudlagod bi si lahko omislil kaj boljšega za drugi dan pri Godricu!" sem zašepetala-zakričala zadnji del, da ne bi bila deležna istega dogodka kot kup roza las pred mano.

"Res je," je pokimala in se nerodno dvignila nazaj pokonci, ko se je prepričala, da jo bo gospa Prince (pozabila sem, kako ji je ime v slovenščini, prosim povejte mi, da popravim) pustila pri miru.

"Kakorkoli, tole dokončava in potem lahko poiščeva Carla. Prej začneva; prej končava," sem jo ruknila s komolcem in se na pergamente začela razpisaovati o tem, da najdemo bezoar v želodcu koze, da lahko ustavi zastrupitve z tekočinami itd.

(°•°)

Ko sva končali s spisi in nalogami iz Urokov in Obrambe pred mračnimi silami je bila ura že okoli osmih in najine razbolele roke so imele nekaterime prste oblite s črnilom. Colibri nam je naročil naj opišemo kako smo izvedli urok prvič pri uri in če teganisi dokončal pri uri si imel do konca za nalogo, pri prof. Merrythought pa smo morali odgovoriti na vprašanja o neki čudni ptici, za katero še nikoli nisem slišala. Naj bi te zadušila z krili , ko ti iz tam spusti nek strup, ki te ubije. Rešiš se je z urokom, k proizvaja toploto katere ne prenaša dobro (zelo slabo) in je visoko v alpah ni. In sploh nam ni povedala kater uurok je to! Skratka imeli smo samo teorijo. (Eheh, to ne obstaja ampak J.K. Rowling nam ni razkrila vseh živali, mar ne?)

Rose je vmes skoraj zaspala na mizi, jaz pa sem imela mojo energijsko stopnjo na okrogli nuli.

Kar naenkrat sem zaslišala tresk debelih knjig in zmahanih platnic ob jnihovem pristanku na tleh.

"Ne bodi no neumen, Carl! Ne moraš nositi devet knjig naenkrat na glavi! Urgh, to je neumno..." je rekel dekliški glas izza druge strani police, na kateri sva za mizo sedeli midve.

V meni je kliknilo stikalo. Carl. Če imam sedaj prav...

Z Rose sva si izmenjali pomenljiv pogled.

"Daj no Cindy, veš da mi lahko uspe!" se je pritožil Carl nazaj.

"Nehaj, gospa Prince te bo spet rgla ven iz knjižnice! Drznvraanu uničuješ zgled!" dekle je očitno izgubljalo potrplenje.

"Lahko bi me bolj skrbelo," iz brezbrižnosti v njegovem tonu sem razbrala, da je verjetno skomignil z rameni.

Z Rose sva vstali od zaobljene mize in obhodili vogal, ki naju je ločeval od sogovorcev na drugi strani. Carl je bil Drznvraan, to ni bilo dvoma.

Na drugi strani je stal Drznvraanski fant orientiran na knjige, ki jih j epostavljal na glavo. Izgledal je okoli šestnajst let. Imel je svetlo rjave lase in temno rjave oči ter olivno polt. Bil je kar visok okoli sto devetdeset centimetrov zagotovo. Njegv obraz je imel bolj poudarjeno čeljust, lasje pa so mu lezli naprej na oči.

Dekle zraven njega je imela mehke obrazne poteze in globoke modre oči, ki so spominjale na ocean, njeni lasje so bili kratko odstriženi (definitvno s škarjami) blond lasje do ramen in čisto razmetani po njeni glavi kot slama. Namenila mi je prijazen nasmešek, potem pa se obrnila h Carlu. Na njeni in njegovi uniformi sta se svetlikali modra in srebrna barva.

"Boš zdaj odložil?" ga je vprašala z privzdignjeno obrvjo.

Carl je zavil z očmi proti odločni blondinki zraven njega in v istem trenutku so muknjige skoraj zgrmele na tla (spet). Z mojimi hitrimi refkleksi sem pograbila palico z mojega plašča ni jo uperila v vse knjige ter s koncentracijo rekla: "Wingardium leviosa."

Vse knjige so obstale v zraku in knjižničarka, ki je slišala Cindyin vzklik ob tem je stala za mano.

Presenečeno me je pogledala potem pa se mi zadovoljno nasmehnila. Počasi se je sprehodila nazaj, jaz pa sem imela na veliko razširjene oči ob njeni gesti.

Obrnila sem se nazaj proti knjigam in jih neslišno odložila na mizo.

Cindy mi je namenila njen en milion vredni nasmešek, Rose je vame strmela z razpritimi usti, Carl, pa me je z očmi premeril, ko se mu je čez obraz razlezel nasmeh.

Palico sem zataknila nazaj v haljo in iztegnila roko pred Carla v znak uradnosti ter se predstavila: "Ella Jones."

"Carl Scamander," je pokimal proti meni.

---

Ojla moje zveste bralke in bralci!
Ste me kaj pogrešali? Jaz sem vas in vaše lepe in spodbudne komentarje. Tukaj je zadnji napisani del. Razmišljam če bi začela bjavljati še moje angleške zgodbe, kaj pravite? Povejte mi svoje mnenje v komentarjih in enkrat jutri vam bom odgovorila!