Še preden bi lahko pritisnila tipko za ponovni klic mi je telefon iz rok vzela Ana. Nekaj sem ji hotela reči a je samo zamahnila z roko in se odpravila k sosednji mizi. Obupano sem se vsedla na svoj stol ter nekaj časa premišljevala. Šele po petih minutah sem ugotovila, da me prijatelji radovedno opazujejo. Skomignila sem ter jim povedala kaj sem pravkar doživela.
"Uh, tale tvoja mami... Čudna je."
Je zavzdihnil Gaber ter se prijel za glavo. Lahko sem slišala kako napenja možgane, da bi prišel do razlage a je ni bilo od nikjer.
"Naj grem ven... Ali naj jo poslušam in ostanem v domu?"
Sem tiho vprašala. Maks je v odgovor svoje ustnice stisnil v popolnoma ravno linijo. V štirih dneh sem se že naučila, da to pomeni, da nima odgovora ali pa se boji, da je napačen. Tudi Manja je molčala in v njenih očeh sem lahko razbrala zaskrbljenost. Samo Gaber se je opogumil in dejal.
"S tabo bom šel."
Nejeverno sem ga pogledala, kar ga je še bolj opogumilo.
"Nevem, no..."
Sem živčno rekla. Manja je svoj obraz zakopala v dlani, Maks pa je samo odkimaval in občutek sem imela, da se ne namerava ustaviti.
"Lahko pokličem Iana... Ampak Gaber ne gre s tabo."
Je obotavljivo rekla Manja. Srce mi je začelo hitreje biti le možgani še niso doljeli tega prelepega stavka.
"Kaj?"
Sem nasmejano vprašala.
"Ja, to bi bilo najbolj pametno..."
Si je sama pri sebi pritrdila in pokimala šele nato mi je odgovorila.
"Pozna okolico in... No, tega ti ne smem povedati, ampak prisežem, da boš z njim zelo, zelo, zelo varna."
Prikimala sem.
"Ga pokličeš?"
Sem vprašala. Manja me je vprašujoče pogledala in mi zašepetala na uho.
"Morski nimamo telefonov, to bom uredila sama..."
Skočila je iz svojega stola ter stekla iz jedilnice.
*****
Stala sem na obali. Bila sem nevarno blizu morja in grozilo mi je, da bom padla vanj.
"Hej!"
Silovito sem se obrnila. Pred mano je stal Ian. Njegovi črni, valoviti lasje, ki so mu pogosto krili obraz so zdaj veselo poplesavali v ritmu vetra.
"Ojla..."
Sem nerodno rekla. Nasmehnil se je.
"Torej, kaj misliš narediti? Zakaj sem tukaj?"
Je vprašal.
"Nevem točno..."
Sem povedala in zardela. Nato sem mu razložila kaj sem doživela, ko me je klicala mami. Nikoli ga še nisem videla tako resnega. (Čeprav sem ga komaj danes dopoldne spoznala.) Ves čas me je zaskrbljeno gledal ali pa se je zaščitniško oziral po okolici kot bi pričakoval napad najbolj smrtonostnih pošasti. Nenadoma me je med pripovedovanjem ustavil in svoj prst pritisnil na moje tople ustnice, da bi me utišal.
"Tukaj so..."
Je zašepetal. Nisem vedela o čem govori a njegov zaskrbljeni glas me je vznemiril.
"Ian?"
Sem ga previdno vprašala. Oziral se je po okolici.
"Če se mi kaj zgodi... Me pusti in beži... Razumeš?"
"Amapk..."
"Z mano bo vse vredu..."
Me je prekinil. Nisem imela izbire. Prikimala sem in to ga je malce pomirilo. No, vsaj tako je bilo videti...