Tekla sem neverjetno hitro. Maks se je že izgubil v daljavi a še vedno sem lahko slišala Manjine roteče klice naj se vrnem. Pot mi je prekrižal Gaber. O, super... Zavila sem z očmi.
"Hej! Kako gre pri vaši skupini z iskanjem zaklada?"
"Poglej Gaber zdajle trenutno nimam časa..."
"Ej, si opazila, da so na točki E skrite sladkarije?"
Niti malo se mi ni sanjalo o čem govori a sem prikimala.
"Ja, odlične so bile."
Sem se lagala.
"Se strinjam... Veš Ana..."
"Poglej,Gaber res res res mi je žal amapk trenutno nimam časa."
"Okej... Saj razumem, samo ne pozabi, da bo Ana dodaten namig za lov na zaklad poslala na telefon v obliki sporočila. Tako, da redno pregleduj pošto..."
Spet sem prikimala nato pa sem se nekaj spomnila na, kar prej niti pomislila nisem. Sporočilo Neznani številki sem poslala po Gabrovem telefonu... Kako je vedel, da sem ga poslala jaz... Lena. Od šoka se mi je zavrtelo a nisem smela zaostajati, Maks je bil samo še par metrov oddaljen. Zapodila sem se proti obali. Po obrazu mi je tekla pot. Ja, bila sem izščrpana. Končno sem pred sabo zagledala lesketajoče se morje v soju sončnih žarkov. Ko sem prišla do Modre plaže sem se sliovito vstavila in vdihnila svež morski zrak. Moji skodrani rjavkasti lasje so se mi lepili na obraz. Ko sem s pogledom premerila obalo ni bilo še nikogar tam.
"Hej, pa kaj se ti greš no?!"
Bil je Maks, tudi on je bil ves zasopel. Srepo sem ga pogledala in mu pokazala hrbet. Previdno se je vsedel poleg mene kot bi se bal, da bi me še dodatno razburil. Njegovi zlati lasje so bili videti še bolj svetleči, ko so jih oblivali sončni žarki. Dejansko so žareli... Kot njegove tople rjave oči. Nasmehnila sem se mu.
"Zlatolaska!"
Sem prhnila. Po rokah sem mečkala papirček s sporočilom. Zahihital se je. Šele po petih minutah tišine sem opazila, da je Maksov pogled zamrznil. Zgroženo sem vstala in ga stresla za rame. Nič... Bil je kot razstaven kip. Nobenega človeka nikjer.
"Manja?"
Sem zavpila v upanju, da mi je sledila. Še vedno nič... Ko sem se zasukala proti morju sem zagledala... Zakričala sem. Pred mano je bil nekakšen moški kateri obraz je imel prekrit z nečim podobnim pajčolanu kot pri nevesti. Nevem točno kako bi opisala. Bilo je samo... Čudno. Ovit je bil v plašč iz... Vode? Ja vode... Povsem mirno je lebdel nad morjem.
"Vedel sem, da boš prišla... Si moja naslednica!"
To mi je zvenelo kot iz otroškega filma. Komaj sem zadrževala smeh čeprav sem bila prestrašena. Gledal me je in gledal in občutek sem imela, da se najin očesni stik ne bo nikoli končal dokler...