Ponoči spet nisem mogla normalno spati. Spet so me lovile nočne more. In tokrat za njimi ni bil *i*on*i*. Bilo je nekaj drugega. Kot nek nov občutek, nekaj *i*mojega*i*. Nekaj, kar sem videla samo jaz. In to, kar sem videla, me ni hotelo tam.

Zbudila sem se na temni suhi prsti. Vse me je bolelo, kot bi včeraj pretekla kak kilometer. Ležala sem na hrbtu in strmela v nebo polno temnih oblakov, ki so grozili, da se bo iz njih ulil dež. Krošnje dreves, ki so segale v moj zorni kot, so bile prazne in črne, kot bi bile le sence resničnih krošenj. Naslonila sem se na komolce in se dvignila. Zrak, ki sem ga dihala, je bil redkejši in bolj kisel, kot bi vanj vmešali malo uparjene čiste kisline, zato sem morala delati večje vdihe, hkrati pa sta me pekla nos in grlo. Da ne govorim o tem, kaj bi tak zrak lahko naredil mojim pljučem.

Počasi sem vstala in se razgledala. Stala sem v razredčenem gozdu iz črnih dreves brez listov in suhe prsti brez podrasti. Skozi oblake je komaj pronicala svetloba, zato je vse skupaj dajalo vtis mraka. Stopila sem bližje enega od dreves, da si bi ga ogledala. Drevo je bilo res črno, njegova površina pa je bila… sluzasta? S prstom sem podrsala po njem, kar sem takoj obžalovala. Bilo je, kot bi se dotakal smole. Postalo mi je jasno. Drevesa so bila gnila. Mrtva.
Na moji levi se je na obzorju že kuhala nevihta in slišala sem grmenje. Vse strele, ki sem jih videla so bile obarvane krvavo rdeče, kar je bil precej zanimiv fenomen, ki mi ni povedal prav ničesar.

Nenadoma je iz neba švignila strela in udarila v drevo, kakih petsto metrov stran od mene. In potem je vse spet zajela neskončna tišina. Srce mi je razbijalo kot miši.
*i*Nihče ne živi tu.*i* Nič *i*ne živi tu,*i* sem pomislila. Podoba gozda okrog mene je utripnila in za trenutek je ni bilo več. Potem sem spet stala v gozdu. *i*Noče me tu,*i* sem se zavedela. Zadihano sem se ozrla okrog. *i*Zakaj sem tukaj?*i*

Zdelo se je, da mi svet ni mogel odgovoriti z besedami, so se pa tla stresla kot bi bil potres. No, ne *i*kot*i* bi bil potres. Podoba gozda je spet začela utripati. Poskušala sem jo ujeti, a je bilo, kot bi mi polzela skozi prste misli. Nisem bila več prepričana, ali sem dejansko v tem gozdu, ali le v mislih, saj sem z nogami stala na trdnih tleh. Da bi dobila občutek, sem se z roko oklenila gnilega drevesa in moj vid se je spet zostril. Ko sem začutila sluz gnilega lesa, ki sem se ga oklepala, sem zakričala, izpustila drevo in se začela brisati v jakno. Zdaj je bila moja roka lepljiva.
»Fuj,« sem zamrmrala, ko sem poskušala z roke spraviti črno sluz in si s tem umazala še drugo. »Aghh, pusti me, prekleta smola.« Stopila sem na odpadlo vejo na tleh, ob čemer se je zakotalila in me spodnesla. Pristala sem na hrbtu. V tem gozdu pa nisem prišla prav nikamor.

Potem pa sem zaslišala zelo oddaljen in tih dekliški glas. »Halo?«
Planila sem na noge in se obrnila tja, od koder se mi je zdelo, da prihaja glas. Bil mi je nekam znan. Kot bi ga že velikokrat slišala. Odločila sem se, da je moja edina možnost, da mu sledim, Začela sem hoditi skozi gnijoč gozd in se počasi bližala klicem.
»Je kdo tu?« Bilo je vedno glasneje, vedno bliže. S prsti v rokavih jakne sem odmaknila vejo drevesa. Zaslišala sem grmenje in se obrnila nazaj. Na obzorju sem zagledala obrise špičastih gora iz črnega kamna. Vanje so udarjale strele in nevihta se je počasi bližala gozdu.

»Halo?« je še enkrat zaklical dekliški glas in tokrat je bil poln panike. To me je spodbudilo, da sem odvrnila pogled od nevihte in se zazrla v tisto, kar sem imela pred seboj. Sklonila sem se in pazila, da me ne bi slučajno veje oplazile po glavi. Prebila sem se skozi gosto trnasto grmičevje. In potem sem jo zagledala.

Bila je mokra. V rdečih kodrih spetih v čop je imela smolo gnilih dreves. Na bradi in licu je imela praski. Tresla se je od mraza in se poskušala zaviti v svojo volneno jopico. Hlače je imela na kolenih strgane in kožo tam opraskano. Po licih so ji tekle solze.

Ne morem vam opisati oddiha, ki sem ga začutila v tistem trenutku.

----
ugibejte, kdo je<33