Nekaj trenutkov zatem se mi pogled znova zbistri in pretresena še nekaj časa ležim čisto pri miru. Poslušam svoje glasno dihanje in slišim šumenje vetra, ki zdaj piha nizko, ravno nad peskom, ter mi ga nese v oči. Zakašljam in se skobacam v sedeč položaj. Pesek imam povsod in nekaj ga izpljunem tudi iz ust. Z roko si otrem obraz in se zazrem v prikazen, ki se je pokazala nad mano. Tam kjer je malo prej stala, leži samo pesek in nič drugega. Spreleti me srh in moje telo se zatrese. Kaj je bil ta stvor? Kaj je hotel?
Bolje bo, da se čim prej spravim na varno, to pomeni stran od tod. Čez sipino.
S pogledom ocenim situacijo in ugotovim, da sem padla za kakih deset metrov nižje od točke, kjer sem maloprej stala. Med tisto kamenje, ki sem ga prej zagledala. Očitno, taka neroda kot sem, sem se udarila ob skalo, ki je za menoj.
Zavzdihnem, če bo šlo tako dalje ne bom prav dolgo živela, pomislim.
Ranjen prideš, mrtev greš - tretje pravilo kodeksa, ki sem ga morala pod Zarifovim budnim očesom trikrat prebrati.
No zdaj pa nazaj k realnosti, stran moram. To ni varen kraj. Oprem se na roke in hitro vstanem. Takrat pa se mi po nogi razširi pekoča bolečina.
»Kaj za...!?«
priviham si krilo in pogledam dol.
Bolje bi bilo, če ne tega ne bi storila. Tik pod levim kolenom se mi, poševno, skoraj do gležnja, razteza velika praska, ki se spodaj, pri gležnju, razširja. Po telesu me zamravljinči od groze in želodec se mi obrne. Vsebina vsega kar sem v zadnjih dnevih trudoma spravila vase, pristane na tleh, kjer jo suh pesek hitro vpije. Drgetajoč se z eno roko naslonim na skalo in zasopem.
Sranje, samo tega se mi je še manjkalo.
Ugriznem se v ustnico in poškilim proti rani, hitro odvrnem pogled. Ob ponovnem pogledu nanjo me oblije znoj in strah, ki je bil ves čas zasidran nekje v mojih prsih, se zgane. Tako mi nikoli ne bo uspelo. Z očmi uprtimi predse z rokami sežem k začetku rane in jo otipam. Pod prsti čutim drobna zrnca peska, ki so v njej. S konicami prstov sežem nižje in obstanem, tega sem se bala. Iz kože nad gležnjem mi štrli nekaj, na otip pikajočega, ki se je, najbrž ob padcu, zarezalo v mojo kožo in jo raztrgalo. V glavi mi zašumi in utrip srca mi naraste. Umiri se. Umiri se. Ostati moram mirna.
Ne, ne morem. Od bolečine, ki jo šele zdaj zares občutim, se ugriznem v ustnico in v ustih začutim znan kovinski okus krvi. Kaj bo z mano? Zakaj se to dogaja ravno meni!? Ranjen prideš… Ne zdaj pa res ni pravi čas, da mislim na kodeks. Krilo si spustim čez kolena in majavo, naslanjajoč se na skalo, vstanem.
Desno nogo premaknem korak naprej, levo pa mlahavo povlečem za sabo. Od bolečine se mi stemni pred očmi. Tako ne bo šlo, pomislim.
Znova se s hrbtom naslonim na skalo in z zobmi odtrgam del krila. Ko imam tako natrgane že kake tri trakove, jih povežem skupaj z močnimi vozli in jih ovijem okoli noge. Tesno zategnem zasilno prevezo in poskušam odmisliti bolečino. Od olajšanja, da je to za mano, globoko izdihnem. Mogoče pa mi bo le uspelo, se v meni prebudi upanje. Zaprem oči in štejem do deset, tako kot me je učil Zarif. Ena, dva, tri…
…štiri, pet…
»Šttt, vse bo dobro Sali, vse bo dobro…«
»Zakaj mami kriči Zarif!?«
V roko mi brat potisne kos razbitega stekla.
»Ššš. Štej do deset.«
»Zarif!?«
Njegove velike dlani mi pokrijejo ušesa. Zvok se ublaži in kmalu ne slišim več kričanja. Vonjam samo še dim, ki se vali iz kuhinje in bratov vonj.
Nekako sem distancirana od vsega, zdaj ko ne slišim več, in osuplo opazujem kako v sobo planejo tri prikazni s črnimi obrazi iz katerih sijejo rdeče rubinaste oči, ki se mi še zdaj prikazujejo v sanjah.
Prvi nož, ki poleti eni iz rok, se zarije v steno, drugi je namenjen meni, a ga Zarif s svojim mišičastim hrbtom prestreže. Kri se mi začne cediti po roki, in jaz v strahu, da je moja, začnem kričati.
Kar naenkrat njegove roke odmaknejo z mojega obraza in hrup, ki butne vame, me skoraj ogluši. »Obrni se stran!« zakriči brat in skoči na noge. Kriki so povsod. V zadnjem trenutku s pogledom ošinem Zarifa, ki razkoračen stoji pred mano in se močno oklepa svojega dolgega bodala v obliki srpa. Takole moj brat izgleda smrtonosno, čisto nasprotje brijaznega ljubečega brata, ki ga vidim skoraj vsak dan.
Nato svoj obraz pritisnem ob hladno steno in trdno zaprem oči. Kričanje preglasi vse meje. Z rokami si zatisnem ušesa. Šest, sedem, osem…
Nato pa se kar naenkrat zasliši tako glasno in boleče rjovenje, ki ga slišim tudi čez zamašena ušesa. Sliši se besno in hkrati obupano, ranjeno.
Temu sledi bratov krik, ki ga ne bom nikoli pozabila.
»Khadur!!!«
Občutek imam, da mi para srce. V hipu pozabim na obljubo, da bom mižala in odprem oči. Vidim Zarifa, ki se z dolgim koraki požene skozi na tla porušena vhodna vrata in mi izgine izpred oči. Rjovenje utihne in z dvorišča se zaslišijo kriki. Na tleh ležita dva stvora s prerezanim vratom. Po tleh teče kri, ki se vpija v lesena tla. Pretresena pomislim. Tega Zarif ne bi storil. On ni tak.
Hitro vstanem in se hočem pognati za bratom a prikovana obstanem na mestu. Vame z nasprotnega kota sobe zre črna senca, ki me prebada z rdečimi očmi. Pošast, stvor, ki mi je vzel mamo.
Nekoliko negotovo se stvor iz nasprotne strani sobe premakne korak bližje meni in zasope. V paniki se umaknem korak nazaj in se s hrbtom dotaknem stene. Stvor se mi še kar približuje. Moji vdihi postajajo vse hitrejši in v paniki se z rokami naslonim na steno za sabo. Pod svojo levo roko nekaj zatipam in se spomnim zlomljenega stekla, ki mi ga je dal Zarif. Močneje ga poprimem in se pripravim, da ga bom uporabila če bo potrebno. Čeprav se na tihem zavedam, da se ne bom morala prisiliti, da ga zares uporabim. Nisem taka. Prav tako ne Zarif. Vsaj mislim.
Čutim, kako se mi oster kos zareže v roko. Z obraza si otresem pramen las, ki mi pada čez oči in se zazrem v svetleča se rubinasta kamna, ki prihajata vedno bližje. Moje dihanje postaja že nevarno hitro in ne zavedam se krvi, ki z moje roke curlja na tla. Vem samo to, da ta stvor prihaja vedno bližje meni in sigurno nima dobrih namenov. Sopenje postaja glasnejše. Kar naenkrat si postava z rokami seže k obrazu in začne mrzlično s prsti brkljati po vratu. Nato si sname obraz in jaz zakričim.
Ok folk še ENKRAT ZA VSE KI NIST DOJELI DRAME NA PILU Beatrice je moja sestrična več piše v najnih kotičkih, toke je njena zgodba ampak zaradi preglednosti, ker sem jst objavil njen 1. del bom jaz nadaljeval z objavljanjem tako zdaj lahko berete ampak comenti so pa za njo!
Ajde čau
Vaš Jero
Odgovori:
ugotovila sm da mi je ta deu bol usec kokr prvi

komi čakam na nasledn deuuu<3


























Moj odgovor:

Svetovalnica
nohti
Obvestila
DODATNE UGODNOSTI ZA NAROČNIKE
Naročniki revije Pil, pozor!
Na Pilovi spletni strani imate naročniki revije posebne ugodnosti. V klepetalnici lahko z drugimi naročniki klepetate v ločeni sobi klepetalnice, ustvarjate teste v Galaksiji testov ter na vseh forumih objavljate fotografije in risbe.
Vse, kar potrebujete za aktivacijo ugodnosti, je naročniška številka.
Naročniško številko dobiš na e-poštni naslov, ki si ga vpisal/a na naročilnico. Dostop do dodatnih vsebin za naročnike lahko aktiviraš tudi tako, da vpišeš ime in priimek plačnika naročnine (to je najverjetneje eden od staršev oz. skrbnikov). Če številke nikakor ne najdeš, piši na revije@mladinska-knjiga.si in ti bomo pomagali.
Kam vneseš naročniško številko? Klikni desno zgoraj na svoj vzdevek in izberi “Dostop za naročnike” ali pojdi direktno na povezavo https://www.pil.si/mojprofil/aktivacija.