"Emma West, čakajo naju že. Iti morava in to takoj." Otrpnem. Kako ta človek pozna moje ime in priimek? In kdo za vraga so 'oni'? Nate iztegne roko, da bi me prijel. Poskušam se mu izmakniti, toda očitno je to pričakoval. Močno me zgrabi za roko. In to res močno, močneje kot katerikoli človek. Nenadoma me spreleti grozljiv občutek: To bitje, ki stoji pred mano, zagotovo ni človek. Že mislim zakričati, toda še preden to naredim, Nate steče in me potegne za sabo.
Nate steče skozi vhodna vrata šole, potem pa izven mesta. Mestu se izogneva v velikem loku in tečeva po potkah, ki jih najbrž nihče ne pozna. kmalu prispeva na jaso sredi gozda. Nate me izpusti ter si ogleda okolico. Zadovoljno zamrmra in kar od nekod privleče dolgo, mogočno palico, ki kar izžareva moč. Z njo začne risati po tleh. Riše veličastne loke krivulje in simbole.
Ko konča, vstane in omete prah s hlač. Takrat imam priložnost videti, kaj je pravzaprav naredil. Zagledam se v velik krog, porisan z nenavadnimi simboli in znaki, ki jih nisem videla še nikoli v življenju. Ta krog me navdaja z lepoto, pa tudi z nelagodjem in grozo. Čimprej se želim spraviti od tam. Ravno, ko se pripravim, da bi stekla, Nate reče:" Prosim, ne pobegni, Zelo sem se namučil, da sem te našel in pripeljal sem: Poleg tega si videla, kako hiter sem lahko. Nikoli mi ne bi mogla pobegniti." Otrpnem. Počasi se ozrem nazaj k Natu. Ta se sproščeno smehlja.
Nenadoma me prežame občutek, da bi morda morala ubogati Nata. Saj je samo en krog, samo stopiti bi morala noter in to je to. Nič hudega se mi ne more zgoditi.
Počasi začnem stopati naprej. Ko pridem do kroga, pokleknem in se zazrem v morje simbolov, v katerega nameravam stopiti. Res je neverjetno. Vstanem in stopim v krog. "In zdaj?" porogljivo vprašam. Nate mi ne odgovori, temveč tudi sam stopi v krog in začne žrebati.
Gozd okoli naju se začne vrteti. Vrti se vse hitreje, dokler niso drevesa le zamazane packe. Natovo žrebanje postaja vse hitrejše in glasnejše, dokler odsekano ne utihne.
Zagrne me tema.