Peljali smo se v črnem avtomobilu. Nisem vedela kaj naj si mislim o odhodu v šolo, hkrati sem bila vesela, da bom enkrat za vselej zapustila sirotišnico in hkrati razočarana češ kako imam lahko tako mamo! Ogledovala sem si pokrajino, ki je švigala mimo mene. Drveli smo po cesti, ob kateri so bile hiše z srečnimi družinami, ki niso pošiljale svojih otrok v šolo za gnoj!

Po treh urah vožnje smo končno prispeli v kraj imenovan Rosendeath. Kraj je bil poln starih sivih hiš, ki so imele čez polknice zabite debele deske. Plašno sem stopila iz avtomobila in iz prtljažnika vzela svoj kovček in nahrbtnik. Voznik Brody me je še zadnjič pogledal, mi zaželel srečo, nato pa odpeljal z dovoza in izginil v daljavi. Obrnila sem se proti temni visoki zgradbi in se odpravila po peščeni potki do vhodnih vrat. Potrkala sem na vrata. Odprla jih je zelo velika gospa in me potisnila skozi vrata. Avla je bila velika in prazna iz nje pa je vodilo dvoje vrat in ozko stopnišče. Visoka gospa je pokazala na vrata na katerih je pisalo: JEDILNICA. Odprla jih je in vstopili sva. V jedilnici je sedelo približno deset otrok, ki so tiho žvečili črni kruh na katerem si bila umešana jajca. Bili so skrbno oblečeni, niso mljaskali in niso se pogovarjali. Visoka gospa me je posadila na stol in rekla: "Zamujaš!" Osuplo sem jo pogledala, a me je strogo pogledala in sem raje utihnila. Prtljago sem odložila na tla in takoj jo je odnesel pritlikav, okrogel možak. Tu mi ni bilo všeč, bilo je turobno in zlobno. Nisem si želela ostati tukaj, a moja mama mi je napisala tako prihodnost in zdaj je vpečatena v meni, ne morem je odstraniti.

To je že drugi del, ker je bil uvod zelo kratek. Hvala za komentarje in lajke na uvodu!

LP. Horse_girl