Bil je že tretji dan v šoli, za katero sem ugotovila, da se imenuje Srednja šola Rosendeath. Dnevi so bili dolgi in dolgočasni. Nisem se družila z nikomer, lahko bi rekla, da se nobeden ni družil z nikomer. Vsi so delali, kar so jim naročili in bili kar preveč tiho. Prosti čas na šoli sem preživljala za šolo na ogromnem vrtu, ki je imel v sredini eno samo mogočno drevo. Na njem sem si naredila majhen podest, kjer sem imela staro škatlo, v kateri so bili moji ostanki sladic iz kosilla. V krošnji sem si naredila še manjšo luknjo, skozi katero sem opazovala vrtnarja, ki je obrezoval grme in zalival rože. Tako je minil en mesec odkar sem prišla v šolo. Kot po navadi sem opazovala vrtnarja pri delu in kdaj pa kdaj segla v staro škatlo po kaj sladkega. Moja škatla se je zdaj že silovito povečala in sem jo komaj zaprla. Vrtnar je zdaj obrezoval zelo temen grm, ki me je rahlo spominjal na zvezdo. Tedaj, pa je nekdo za mano rekel: “Živjo!” Trznila sem in se hitro obrnila. Za mano je stal črnolas fant z gostimi, kodrastimi lasmi. Verjetno je bil dve leti mlajši, saj je bil za eno glavo manjši od mene. Radovedno sem mu rekla: “Kaj delaš tukaj?” Začudeno in posmehljivo me je pogledal in rekel: “ Si res mislila, da bo to drevo samo tvoje?” Moram priznati, da sem a odvrnila sem mu: “Seveda, da ne, samo se ti ne zdi, da tu ni prostora za dva človeka?” Še bolj začudeno me je pogledal in zavil je z očmi: “Noup, tole drevo bi zdržalo še slona, ampak vseeno raje ne poskusi! Samo zanima me zakaj si sploh tukaj?” Malo sem pomislila in mu odgovorila: “Ne vem.... je edini varni kotiček, kjer ni nobenega, a zdaj ni več tako prijetno samo!” Prezrl me je s pogledom in se nato zazrl v vrtnarja: “ Zelo si želim oditi od tu... tu je vse temno in tiho....” Žalostno sem se zazrla v vrtnarja. Še kakšno uro sva opazovala okolico, potem pa hitro stekla v šolo saj je visoka gospa, ki ji je bilo ime Ga. Mendorhy sklicala večerno branje. Posedli smo se v črne naslanjače in brali neke dolgočasne knjige o zgodovini Rosendeatha. Ves čas sem pogledovala k črnolasemu dečku. Njegove besede so mi dale misliti. Se tu vsi otroci počutijo tako osamljene in žalostne. Prepričana sem bila da imam prav. Ko smo končali z branjem sem odšla v našo skupno sobo. V njej je bilo šestnajs postelj, ob njih pa so bile temne omare. Vsi otroci so odšli v kopalnice in se odpravljali spat, prav tako črnolasi fant. Odšla sem v kopalnico in mu šepnila na uho: “ Torej bi rad pobegnil od tu?” Pogledal je v tla in prikimal. Navdušeno sem mu rekla: “ Lahko bi skupaj pobegnila? Mogoče se nama pridruži še kdo!” Naveličano je odkimal in odšel k umivalnikom, da bi si umil zobe. Jezno sem odkorakala k umivalnikom: “ Ne moreš se kar tako predati, bi se rad spremenil v zombija ali kaj takega?” Videti je bilo, da me ima že pošteno dovolj, a nisem hotela odnehti. Pogledal me je, a v njegovih očeh sem zagledala drugačno čustvo. Bil je bolj podoben majhnemu prestrašenemu dečku, ki je potreboval pomoč. Prijela sem ga za roko in ga odvlekla k njegovi omari: “Spakiraj svoje stvari v kovček in ga skrij pod posteljo.” V njegovih očeh je bilo upanje, bila sem prepričana.

Pozdravljeni, to je tretji del. Vem, da še vedno ni dovolj dolg, a če bom pisala petkrat na teden, mislim da je dolžina zame prava...Tu je še urnik objavljanja:
https://www.pil.si/smetisnica/objava/urnik-za-tiho-zarjo
Jaaa, ob petkih pišem blog, jeeeeejjjjjjjjj! Jutri ob 8.00 bo na pilovem blogu, upam, da vam bo všeč!
LP. Horse_girl:kissing_heart: