PRIJAVNICA:

• Tekmovanje zgodb 1. DEL
• Vzdevek na Pilu: muca Zajči
• Starost: 12 let
• Točen datum kdaj je bila zgodba oddana: 1.11.
(opomba: se opravičujem, ker je del dolg, rada razvlečem svari, bolj ga nisem mogla skrajšati. opravičujem se tudi za morebitne slovnične nepake, površno napisano opombo in pomanjkanje emojijev)
Tako to je moja zgodba za tekmovanje, Struna in drugi morebitni bralci, upam, da boste v njej uživali, čeprav je noč čarovnic že mimo in čeprav ta zgodba ni neki scarry, ker na žalost ne znam pisati strašljivih zgodb. No, lepo se imejte, ostanite zdravi, uživajte v podaljšanih počitnicah, bodite ustvarjalni in aktivni, itede.

Lp, muca Zajči

~ Islandija, nekje v srednjem veku~

Ura je petnajst minut do polnoči. Nebo je jasno, na njem žeri tisočero zvezd. Dekle pogleda v nebo ravno v trenutku, ko se ena izmed njih utrne. Čeprav je utrinek na nebu čudovito žerel, je dobil njegov odsev v njenih strupeno zelenih očeh zloveščo podobo. Zlobno se je nasmehnila. Dobro je vedela kaj hoče. In to bo tudi dosegla.

Bila je namreč na glavnem čarovniškem preizkusu. Vsako leto v noči iz 31.10. na 1. 11. so se zbrali klani čarovnic vsega sveta. Njihove vajenke, dekleta stara petnajst let, ki so jih ugrabile že kot dojenčke so se udeležile Obreda - velikega preizkusa, ki bo pokazal ali so vredne postati prave čarovnice. Ta dan čarovnice tudi ugrabijo nove deklice za vajenke. To je bil za čarovnice velik praznik. Vsako leto pa so za gostitelje dogodka izbrali drug klan. Letos so izbrali Islandski Klan Severne Zvezde.

Sedaj je bil na vrsti zadnji del preizkusa. Mlada vajenka ni dvomila o svojem uspehu. Niso je zastonj klicali Krvava Luna. Poleg tega, je bil zadnji islandski čarovniški klan tudi njen domač klan. Na preizkusu so delali napoj za večno življenje. In potrebovala je samo še eno sestavino: srce človeka, ki si ne zasluži smrti. Luna je dobro vedela koga išče.

Na obrobju vasi je stala majhna, majava hiška. V njej je živel Ásdór. Bil je star približno 20 let in je skrbel za svojo bolno mamo. Bila sta zelo revna a je bil kljub temu najprijaznejši in najradodarnejši prebivalec vasi. Če bi ubila njega, nebi le dokončala napoja, a bi s tam dokazala, da nima usmiljenja do nikogar. Tako je pač življenje čarovnice: ves čas se moraš dokazovati.

Lunin srebrni nož se je zalesketal v mesečini. Tiho je stopicljala skozi vas. Kljub snegu, ki je že pobelil deželo, je hodila bosa. Za sabo je vlekla smrekovo vejo, da je zabrisovala svoje sledi.
Pred hišami so stale bolj ali manj umetelno izrezljane buče v katerih so gorele sveče. Luna se je ob pogledu nanje morala nasmehniti. Prestrašeni smrtniki so verjetno mislili, da se bodo z njimi obvarovali pred čarovnicami, a to seveda ni bilo res.

Kot čarovniški vajenki so ji čarovnice vedno dajale za pit poseben čaj, lahko bi mu rekli že kar napoj, s pomočjo katerega je razvila nočni vid. Dobro je vedela kam gre.

Bolj kot se je bližala koči svoje žrtve, bolj prihuljeno je hodila. Končno je prišla do nje. Splazila se je do nje in se pritisnila ob steno. Smrekovo vejo je spustila na tla. Zaprla je oči, globoko vdihnila in naenkrat je izginila v kočo. To je bil eden zahtevnejših trikov, ki so ga obvladale le nejboljše. Zahteval je popolno koncentracijo in veliko samozavesti.

Stopila je v tesno notanjost. Vse skupaj je bila le ena sama sobica. V kotu sobe sta bili dve postelji. V prvi je plitko spala Ásdórjeva mati druga pa ...
Luna se je počasi približala drugi postelji in zamežikala. Bila je prazna. Naenkrat se ji je zazdelo da je zunaj zaslišala korake. Napela je vse svoje čute. Zaslišala je kako so se vrata koče odprla. "Mama?" se je oglasilo izza njenega hrbta. "Bo kmalu mrtva!" je zasikala Luna, planila k postelji in se zasukala proti Ásdórju. Svoj nož je njegovi materi uperila naravnost v srce. Na Ásdórjevem obrazu se je za nekaj trenutkov zarisalo presenečenje, a ga je kmalu nadomestil premeten nasmeh. "Opala, kaj imamo pa tukaj? Mlada čarovnica na izpitni nalogi?"
Luna se ni pustila zmesti. Bila je pripravljena, da zabode. "Hej, sebi enake pa že nebi ubila," je zvito dejal Ásdór. "Sama je bila nekoč tudi čarovnica, pa so jo druge izgnale. Nebi pokazala vsaj malo usmiljenja do uboge..."
"Ne!" ga je prekinila Luna. Dvignila je nož in se pripravila, da ga napade in pokonča. "Ne izzivaj svoje usode ..." je siknila skozi zobe. Ásdórjev nasameh se je še bolj razširil in v soju mesečine dobil zloveščo podobo. Tudi sam je na plano privlekel nož. "A se greva?" je vprašal. To je bilo za Luno dovolj. Pognala se je proti svoji žrtvi s svetlobno hitrostjo, a se ji je Ásdór vseeno še pravi trenutek izmaknil. Obrnila se je nazaj proti njemu. Na obrazu mu je počival škodoželjen nasmeh. "Ti nisi dober človek," je rekla Luna in se mu zazrla v oči. V trenutku je v njem videla lovca na čarovnice. "Do ljudi sem dober, seveda, čarovnice pa bom IZBRISAL iz tega sveta!" je zakričal. Bognal se je proti Luni in še preden se je ta dobro zavedala kej je rekel je bila že v nezavesti.

Ko se je zbudila, ji je v obraz zarezal oster hlad. Odprla je oči in videla da je v zraku. Pred sabo je zagledala Ásdórjev hrbet, pod sabo pa nekaj hrapavega in črnega. "Je to ... zmaj?" je nejeverno vprašala, ko je zagledala par velikih, netopirjevim podobnih kril. "Ja," se je oglasil Ásdór, "zadnji še živeči zmaj!"
V njegovem glasu je bilo mogoče zaznati ponos. "Kaj?!" je kriknila Luna. "Naše prednosti uporabljaš proti nam?!" Hotela je planiti proti njem, a je šele tedaj ugotovila, da je zvezana. Glasno je prhnila v ledeno mrzel nočni zrak. "Če VE niste mogle skrbeti za zmaje in ste jih pustile, da izumrejo, mora za zadnjega reveža skrbeti nekdo drug. Veš, veliko prednosti imam pred vami. Moja mama mi je povedala vse o vašem svetu. Pripravi se, mlada vajenka, nocoj bo prišel konec za vašo raso!"
"NE!!" je zakričala Luna. "Ja!"
Zmaj se je spustil nizko nad gozd.
***
Smaragd, vodja Islandskega Klana Severne Zvezde se je živčno prestopala. Vsa dekleta so že skoraj končala, njene najboljše učenke pa še vedno ni nazaj. Na drugi dve vajenki se ne more zanesti - Krvavi Luni ne prideta niti do kolen. Če se Luna ne vrne, bo ob ves ugled, poleg tega je bil njen klan že tako na robu preživetja - če ne bo novih čarovnic bo z njim konec. Pogledala je po ostalih čarovnicah. Vodja nekega afriškega klana se ji je zlobno nasmehnila. Smaragd ni več vzdržala. "Viki, Kača, potrudita se no malo in naredita že kaj!" je zavreščala na svoji ubogi vajenki, katerima nič ni šlo po sreči. Viki je v obupu prevrnila svoj kotel in stekla s prizorišča. Sedaj so se Smaragd začele posmehovati tudi ostale čarovnice.

Naenkrat je mesečina izginila. Velikanska senca se je bolj in bolj približevala tlom. Sedaj so vse čarovnice pogledale gor. "To je zmaj!" je kriknila stara čarovnica iz nekega Kitajskega klana. Od začudenja so onemele. Vse so namreč poznale usodo zmajev. Ko je velikanski črn zmaj s krvavo rdečimi očmi pristal na tleh so na njegovem hrbtu videle dve postavi. Mlad moški je skočil z njegovega hrbta in za sabo potegnil zvezano dekle. Smaragd jo je takoj prepoznala. "Krvava Luna!" je kriknila.
"A, tako ti je torej ime deklina," se je zakrohotal moški, "Se strinjam, kmalu boš res krvava!" Iz nožnice na pasu je izvlekel svoj dogi nož in ji ga prislonil na vrat. "Jaz sem Ásdór," se je predstavil in jih svareče pogledal. Čarovnice so še vedno začudene pogledovele od njega do zmaja in spet nazaj. Naenkrat se je neka mlada čarovnica zganila in ga hotela napasti. Zmaj je grozeče zaprhal in v mrzel nočni zrak spustil oblak pare. "Opa, ne drzni si!" je zasikal Ásdór. "Poznam vse vaše trike, kot slišite govorim tudi vaš skupni jezik, vse vem o vas, saj sem sin izgnane Rubine!"
Vse čarovnice so pogledale proti Smaragd. Njej je bilo vsega dovolj. Izvlekla je svoje, s smaragdi okrašeno bodalo in se pognala proti nadležnemu smrtniku. "Zorro, sedaj si ti na vrsti!" je v zadnjem trenutku zavpil Ásdór in zarezal v Lunin vrat. Njena glava se je ločila od telesa, na obrazu je še vedno imela divji in uporniški izraz.

Zmaj je bruhnil peklenski ogenj vsenaokrog in kmalu je klub ledenemu Islandkemu podnebju cel gozd gorel. Nekaj čarovnic se je uspelo rešiti in odleteti s svojimi grifoni, velika večina pa je živih zgorela. Ásdór se je zavihtel na zmaja in odletel visoko v nebo.

Dvignil je svoj okrvavljen nož in zavpil: "PRISEGAM, DA BOM, DOKLER BOM ŽIV, POTOVAL PO SVETU IN POBIJAL ČAROVNICE. IZTREBIL BOM VSE DO ZADNJE, NOBENA MI NE BO UŠLA! S TO NOČJO SE PRIČENJA NJIHOV KONEC!!!"