Hej!
Čas je za nov del zgodbe. Hvala vsem, ki si vzamete čas in zgodbo preberete in komentirate!
+++++++++++++++++
"Gaja, iti morava. Pojdi v avto." iz kuhinje, kjer pakira zadnje stvari naroči mama. Vstanem in vzamem svoj kovček in zapustim sobo. Nikoli več se ne bom vrnila sem. Preveč slabih izkušenj. Pridem v kuhinjo. Še zadnjič se ozrem po domu. Odpravim se do avta. Kovček dam prtljažnik. Usedem se na stol ob sovoznikovem sedežu. Gledam in razmišljam. Možgane mi zaposlujejo dogodki izpred zadnjih dni. Na plan privrejo potlačeni spomini. Tek po hodniku. Njihov surov prijem. Moje prošnje naj nehajo, niso uslišane. "Ti si ničvredna. Prihajaš iz svoje male države. Zraven pa nam škoduješ. Pojdi nazaj, od koder si prišla." to so mi govorili. Moj poskus pobega ni bil uspešen. Vsaka beseda me zadane v srce. Polna sem modric. Ko končajo, me pustijo ob steni. Naslonim se na steno in se izjočem do dna duše. Ne morem se več zadržati. Pozabim, da sem v avtu, ki bo me bo peljal stran. Stran iz te nočne more. Moja glava je ostala na tistem hodniku. Planem v jok. Solze mi tečejo povsod. Tresem se kot nora. Rada bi vstala pustila za sabo ta del sebe. Delčki spomina in lastni strahovi me obdržijo na stolu. Njihov ujetnik sem. Zakaj so sošolci se spravili name? To vprašanje dela vrtince v moji glavi. Prav slabo mi je od tega. Na lepem se prikaže mama.
+++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++++
Upam, da vam je všeč.
Vitica