Hej!
Čas je za nov del moje zgodbe.
Uživajte!
Sedemindvajsetega junija v poletju 2018 sva z mamo sedli na letalo do Britanske prestolnice. Že pred odhodom sem vse lično spakirala. Mojo vrtnico, ki je bila ravno tokrat na vrhuncu cvetenja. Vse ostale rastline, ki jih bilo vseh skupaj za en srednje velik rastlinjak, niso mogle iti z mano. Težko sem se ločila od paradižnika, bazilike, mete, sivke in sončnice. Zbirko mojih knjig o rožah bi skoraj pozabila. Puščico z vsemi barvicami in nalivnimi peresi v različnih odtenkih zelene sem dala prvo v kovček posut z rožami na zunanji strani. Gotovo si že ugotovil, da je moja najljubša barva zelena. Ker je letalo uspešno poletelo čez ocean, sva se znašli v najinem novem domu. Mama je najela stanovanje na južnem delu Kensingtona. Bilo majhno, a funkcionalno. Moja soba je imela čudovit razgled na mesto. Imela sem velikansko leseno omaro, z nešteto policami. Po stenah je bila tapeta z spiralnim vzorcem. Postelja je bila tako udobna, da sem po premiku stvari iz kovčkov ulegla in v trenutku zaspala. Bilo je kot v pravljici.
London januar 2019
Danes zadnjič gledam skozi okno svoje sobe. Z mamo se zopet seliva. Tokrat ne zaradi službe, denarja ali česa tretjega. Zaradi mene. Prav vesela sem, da odhajam. Seveda bom mesto pogrešala. Gledam staro gospo Brown, ki počasi in precizno zaliva svoje ljube rože. Večkrat sem ji po pouku šla tja pomagat. Ob veselih spominih se v mojo dušo prikrade trohica veselja. Vrtnarjenje je res moja strast. Obrnem se in se pogledam v ogledalo. Videti sem kot strašilo. Lasje mi padajo do ramen. V ogledalu so videti črni, ampak niso. Temno rjavi so. Res jih moram počesati. Moje zelene oči nimajo nobene iskre več. Koža je bleda. Kaj se dogaja z mano? Luč veselja v meni ugasne. Moja duša je polna teme. Ta me počasi ugaša.