Hej!
Čas je za nov del zgodbe.
Uživajte!
++++++++++++++++
Na lepem se prikaže mama. Opazi moj boj s spomini. Odpre moja vrata in se usede zraven. Prime moje prepotene roke. S sladkim glasom reče: >>Vse bo v redu Gaja, dihaj. Poslušaj moj glas. Vdihni in štej do štiri. Še enkrat preštej do štiri. Izdihni in do štiri štej. << Ubogam jo. Vdihnem. Štejem. Počakam do štirice. Spet jo pokličem. Pri izdihu čutim, kako tema dirja ven. Pojdi iz mene in me pusti pri miru. Nočem te v svoji glavi. S glasom hripavim od vsega hudega rečem: >>Hvala, se že bolje počutim.<< Mama se nasmehne: >>Ti prinesem tableto, da boš lahko spala?<< >>Ne hvala, ni potrebe.<< se kislo nasmehnem. Mama pokima in zapusti avto. Začne zlagati prtljago v prtljažnik. Panični napadi so pri meni kar pogosti. Spomini na dogodke jih izzovejo. Počutim se izčrpano. Z utrujeno in malce še tresavo roko primem plastenko iz svoje torbe. Hlastno navlažim svoja usta in telo. Pospravim plastenko. Naslonim se nazaj in zaspim. Preden sem dobila panične napade sem bila čisto normalna. Moje težave z duševnim zdravjem so se začele kmalu po prvem dnevu na novi šoli. Mama me je na ta dan peljala direktno do šole. Skupaj naj bi odšli do svetovalne delavke. Pri njej bom naredila test iz znanja angleščine. Če bom dobila najmanj level B1 bom lahko bila pri pouku brez prevajalca. Na izpit sem se pripravljala več mesecev. Vsak dan sem sedela za knjigami za učenje tega jezika. Rešila sem nešteto vaj. Z upanjem, da se bo to obrestovalo sem stopala po stopnicah proti pisarni. Vsi učenci so že pri pouku. Bila sem grozno živčna. Če bom padla bom rabila dodatno pomoč pri učenju. Rada bi dokazala, da zmorem. Sramotno bi bilo imeti prevajalca. Prideva na hodnik na katerem bo izpit.