3. POGLAVJE

°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°
《Pogumen je tisti, ki prizna, da ga je strah.
(Francoska modrost) 》
°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°

"Tri kroge šprint!" se je na stadionu drl Goldenbrake, ko smo se ogrevali.

Začela sem hitreje teči in ugotovila, da sem prehitela čisto vse.

Počutila sem se kakor kraljica. Vsaj nekje.
Za danes nam je profesor pripravil poligon. Nisem si ravno domača z njim, ampak se bom potrudila.

Na začetku je še kar šlo, gume in slalom, počasi pa smo morali stopnjevati tempo in v tistem trenutku sem se samo prevrnila in padla v blato.

Super. Bi lahko bilo še huje, seveda!
Vsi so se začeli mi režati tudi Goldenbrake ni mogel ostati resen.

Pa sem mislila, da sem naraven talent. Groza me je če ugotovim, da se mi ostali posmehujejo.
Kolikor sem še premogla samozavesti sem vstala ter odšla h garderobam.
Solze so se mi razlile po obrazu. Ne vem zakaj me je to tako podrlo, ponavadi sem lahko zdržala a danes nisem imela takšnega občutka.
Zdelo se mi je, kot da se mi vse podira. In to že zelo dolgo časa.
Nekako se nisem počutila celo, pač pa razstavljeno na tisoč kosov in več.
Ha toliko o tem, kako optimistična sem bila.

Jezna, nič več žalostna sem bila še celo dopoldne. Alice je opazila moje čudno vedenje a se je zaklepetala z Jonathanom.
Zamerila sem ji, da ni imela takšnih težav kakor jaz. O le kaj bi dala, da bi tudi mene nekje čakal takšen fant. Poleg tega pa bi sploh bila vredna njega?

Po mojem mnenju pa bom prej obupala, preden ga bom sploh uspela najti.

Velikokrat se mi namreč zgodi, da sem za neko stvar močno zagnana, čez nekaj časa pa me vse mine.
Tudi prijatelji očitno.

Po kosilu sem imela prosto. Alice sem vprašala, če bi šla z menoj malo pogledati sosednje mesto Wrickengrand. Nenazdanje je bilo do tja le deset minut hoje. Imela pa sem na voljo dve uri.
Alice me je na žalost zavrnila, saj je želela spoznati Jonathove prijatelje.
"Upam, da mi ne zameriš. Če ti ni kul, grem lahko s tabo." Nisem imela takšnega srca, da bi jo zavrnila, zato sem jo pustila.

V meni pa se je začela nabirati tesnoba. Čutila sem, da če se ne poberem od tu bom znorela, zato sem se sama odpravila na pot.
Med hojo so se mi misli zopet postavile malo v red.
Čisto sem pozabila na svoj dar, čeprav nisem zares verjela da se je to zgodilo.
Najverjetneje sem samo sanjala.
Kako bi lahko takšna oseba dobila takšen dar, ko si ga pa ne zasluži.

Čutila sem kako se mi zopet nabirajo solze v očeh. Začela sem teči, da sem vso jezo spravila iz sebe.
Ustavila sem se pred gimnazijo Wrickengrand, saj sem bila čisto upehana.
Pogledala sem kako se dijaki lepo pogovarjajo in družijo.
Pogrešala sem to.
Seveda sem se v sirotišnici šolala, a to ni bilo nič v primerjavi s tem.

Na dvorišču sem zagledala majhno dekle, ki ni bilo dosti višje od mene, s črnimi lasmi spetimi v kito. Zraven nje je stal višji, bolj zagorele poti svetlolasi fant.
Izgledala sta res čudovito. Stavila bi, da sta že nekaj časa par.
Spet me je prevzela silna žalost, da bi se zjokala.

Nekaj časa sem ju še opazovala, dokler se dekle nenadoma ni obrnilo k meni. Pogledala me je s čudno mimiko, ki je nisem mogla razbrati.
Ravno sem imela še čas, da ji pogledam oči - če je to res delovalo.
V njih sem zagledala samo toplino do fanta in pa... strah.

Strah. Zmeraj se pojavi v moji bližini. Dovolj sem imela tega.
Odpravila sem se nazaj, kajti počasi se mi je že mudilo.

Kljub temu nisem mogla zanikati, da se mi je fant zdel nekam znan.
No ja mojim možganom so se vsi zdeli znani.
Za to bo verjetno krivo moje spanje. Moje nočne more, ki so se dan za dnem ponavljale odkar sem prišla sem so se mi zdele nadvse impresivne.
Tistega od včeraj pri Liamu pa se raje nisem spominjala.

Naslednjo uro sem imela preobleko. To se mi je zdel nadvse zanimiv predmet, zato sem komaj čakala da začnemo z uro.
Vseeno pa sem v razred prišla zadnja, tako ni bilo nikjer več prostora razen ob... Liamu.

Nerodno sem se mu nasmehnila ter prisedla k njemu.
Občutila sem, da ni bilo nerodno samo meni.
Gospa Kingston je prikorakala v razred, kakor da bi bila našemljena v Disnyevo princesko.
Preveč kičasto, zagotovo.
"No zares sem vesela, da se vas je toliko prijavilo na ta predmet. Danes bom začeli z osnovami..."

Na žalost smo tole uro res jemali samo teorijo. Zadnjih deset minut pa smo morali sestaviti kar se da čim boljšo krinko za neko priložnost po svoji izbiri.
Vse bi bilo lepo in prav, če nam ne bi bilo treba delati v parih.

Najraje bi se ugreznila v zemljo. Po eni strani ni bilo fer do njega, da sem se tako obnašala, kaj mi ie vendar naredil. Res pa je da me je z nadnaravno silo privlačil.

Obrnila sem se k njemu. Vse je enkrat prvič sem se opomnila.
Ker noben od naju ni dal ponude se je prvi opogumil on.
"Torej kaj predlagaš?"

Resno? Sem že mislila, da bo na dan privlekel idejo in da se mi ne bo potrebno pretirano mučiti.
Namesto tega je to raje prepustil meni, ki sem znana po čudaških idejah.

"Kaj praviš če za priložnost izbereva zmenek pod krinko?"
Joj naj me nekdo uščipne sem res mislila na to, kot ne samo preobleko?
Potiho se je zasmejal, nato pa dejal, da se strinja.

"Mislim, če ti ni všeč, lahko spremeniva..."
Xen! Utihni.

Zardela sem do ušes. Bravo znam se osramotiti v pravem trenutku.
A on se ni tako pretirano ozrl na mojo reakcijo, saj je imel že sestavljeno krinko.

"Se ti zdi v redu, da je to moški v beli srajci s črnimi kavbojkami. Tako bi bil nevpadljiv. Namesto, da bi imel en mikrofon, bi imel enega na sebi v hlačnem žepu drugega pa skritega v telefonu. Tako bi tudi, če bi ga razkrinkali imel dokaz?"
Zdelo se mi je brilijantno. Le od kje je prinesel to idejo?

"Vau... mislim ne zelo dobra ideja. Mislim, da je to to. Ni potrebno preveč komplicirati. Se ti ne zdi?"
Pritdil mi je, zato sva po petih minutah oddala nalogo.
Ne vem kaj naj rečem glede Kingstonove reakcije. Dobesedno sva ji sezula čevlje.
Točka za naju.

Bilo je še pet minut do konca. Sedaj ko sva prebila led med nama je bilo veliko lažje, za oba.
Sedla sem za mizo, ko me je ta prijel za roko.

"Poslušaj. Vem da se ti zdi, da te nihče ne razume, ampak jaz te."
Njegova izpoved me je presunila.
O čem je mislil govoriti?

"Alice mi je včeraj povedala za tvoje otroštvo žal mi je. Ampak vedi, da tukaj nisi sama."
Kako lepo!
"Hv...ala" sem nekako izpravila iz ust, saj sem bila hkrati pretresena in pa srečna. On in Alice bosta očitno moja zaveznika.
Fantastično.

Prehitro je zvonilo.

Naslednjo uro sem imela matematiko.

Alice sem povedala za Liama. Zaznala sem kaknček ljubosumja v njenih očeh. Hitro pa ga je prekrila nova oseba s katero sta dobra prijatelja.
Ker se mi ni dalo celo uro poslušati zgodb o Jonathanu sem se začela pogljabljati v svojo preteklost.
Hotela sem odkriti svoje otroštvo, svoje starše.
Nekaj namigov sem sicer že imela. To da se pišem Benedict. Sicer ni nujno priimek staršev lahko je ugrabiteljev. Že to mi je dalo novo mero zagona, da sem takoj ko sem imela prosto šla k računalniku.

Nekako bi morala priti v policijski sistem. Pri tem me je malo zamrznilo. Jaz da sem vlomilka? Nisem se še zavedala vseh posledic, ki bi me čakale.
Poleg tega pa itak nisem imela dostopa... še ne.

V sirotišnici sem poznala Boba, "mojega zaročenca". Pravzaprav je bila to krinka za hekarja. Večkrat sem lahko na njegov način prišla do podatkov.
Nikoli jih nisem uporabila za zle namene pa še to sem jih v nuji. Namreč naš prvi učitelj je bil zelo sumljiv, zato sem ga začela podrobneje opazovati. Odkrila sem, da so njegove učne metode čisto za nič.
Poleg tega pa sem s pomočjo Boba prišla so finančnih nakazil. Večkrat sem jo gledala ter tako spoznala, da se vsak mesec, namesto da bi se nakazilo povečalo zmanjšalo.
Oba sva sumila njega vendar drugih dokazov nisva imela.
Lahko rečem, da sva bila neumna da sva mu šla prisluškovat. Saj naju je opazil.
Iz tega pa se je izcimilo tudi nekaj dobrega. Ko naju je policija tako iskala je naletela na dokaze, ki so kazali da je najverjetneje pral denar.
Celotna zadeva se je na srečo dobro izšla.

Sama sem se nekaj potez naučila od Boba, zato bi lahko notri prišla, če bi imela od nekega zaposlenega računalnik.
Na misel mi je prišla Becketova.

Kapnilo mi je, da sama ne bom mogla storiti tega. Potrebovala sem pomoč.
Šla sem poiskati Alice.

"Hej oprosti, ker vaju motim" z nasmehom sem pogledala Jonathana in njo.
"Si lahko za trenutek sposodim Alice?"

"Kaj je? Si v redu? Že od včeraj se mi zdiš nekam čudna"
"Ne, ne... dobro sem" kolikor toliko "samo no em... eno manjšo prošnjo imam."

*

"A si čisto zmešana! Ne pod nobenim pogojem ti ne bom dovolila storiti tega!"

Alice sem na koncu morala prizanti celoten načrt, saj mi je tako težila, da nisem imela druge.
Sedaj pa sem v pravi godlji. Nisem je hotela vpletati v to. Ona bi morala samo zamotiti tajnico, da bi se jaz vtihotapila notri ter podatke s strežnika kopirala na USB.

"Alice Come On! Če mi ne želiš pomagati bom pa sama storila to!" sem malo preveč agresivno ji zabrusila nazaj.
Vedela sem, da me tako ali tako ne bi izdala zato mi je bilo na koncu vseeno. Pač se bom morala sama potruditi.

"Ampak... to ... to... je ... zelo tvegano. Kaj misliš, da se bo zgodilo, če te dobijo? Ven te bodo poslali."
Ni nujno, vedela sem da je lahko še marsikaj huje...
"V redu grem pa sama" sem rekla in že sem se odpravila ven iz sobe.

Čez nekaj trenutkov sem zaslišala:
"Počakaj me!"je zavpila in se mi pridružila.
"Si res mislila sama vse storiti? Še žal bi ti bilo."
Obe sva se zasmejali.

Čas je bilo za kovanje načrtov.
Četudi sva se z Alice dobro ujeli in vse ji nisem želela razkriti vsega. Manj kot ve bolje bo, itak pa tako ali tako ne bi razumela vsega.

Odločili sva se, da to izpeljeva še isti večer, saj kakor je bilo navedeno v obvestilu bomo dobili na obisk nekaj gostov.
To bo idealen trenutek, da izpeljeva operacijo.

Imeli sva načrt sobe.
Alice bo na moj znak ugasnila kamere ter se postavila v prežo. Najina krinka bo hoja v spanju, Alice pa me bo iskala.
Vsaka bo imela pri sebi majhen mikrofonček, ki si ga bova zataknili v uho. Tako bova komunicirali. Nič ne bo narobe, če naju bodo zasačili s tem, saj je preoblikovan v uhan, za uho.
"Kje si jih pa dobila?" me je med načrtovanjem zmotila.
"Nedolgo nazaj ko sem bila še v Phoenixu sem jih kupila, nato pa v njih dala komunikacijsko napravo sama."
Čisto je bila očarana nad tem. A nihče se ni zavedal, zakaj sem jih včasih uporabljala.

Bil je čas večerje. Nobena izmed naju ni bila ravno zainteresirana za hrano. Preveč sva bili nestrpni.
Le ta pa se je povečala, ko k nama prisedel Liam.
Pa ravno zdaj, ko sem bila v svojem svetu, da bi preverjala če se bo izšlo, me je mogel on s to svojo... kaj pa vem (očarljivostjo?) zmesti.

"Kako bo kaj?" naju je vprašal. Alice se je tudi malo začudila, potem pa mu je veselo odgovorila. Sedaj ga je obravnavala le še kot prijatelja.
"Kar v redu" se je zlagala. Videla sem kako so se ji kolena šibila, zato sem nanjo položila svojo roko in v hipu so se umirila.
"Vidve pa imata danes očitno veliko energije" se je pošalil. Vedel je.
Zagotovo je vedel, da nekaj naklepava.
Nikomur drugemu se ne bi zdelo čudno, da ne jeva kaj dosti. Ampak on, ki je poznal Alice je vedel, da če bi bil normalen dan- ki pa ni- bi se obe zelo nabasali.

Previdno sem jo pogledala. Dala mi je vedeti, da razmišlja isto kot jaz.
Vendar ga v vsakem primeru ne bova vpletali v to. To sva se odločili že čisto na začetku načrtovanja.
Zato sva morali sedaj improvizirati.

"Veš kaj danes sva obe tako zaspani."
"Ja samo še popadali bova v postelji" je dodala.
"Aha torej nista slišali za goste, kaj?"
"Kakšne goste?" Sem z narejenim zanimanjem vprašala.

"Danes pridejo. Lahko vama zaupam, da jih zelo dobro poznam. Vsi morajo biti prisotni. To je ukaz Becketove"

"Oh kako kul... no če je tako, pa bova gotovo prišle, ne Xen?"
Samo prikimala sem ji. Ja kar misli si naj.

Hitro sva odšle. Preveč sva mu dale vedeti, da bo danes še kako razburljiv večer.

Obe sva se preoblekli v lažja temnejša oblačila, da se bova lažje gibali.
Šele zdaj sva ugotovili, da najina krinka s hojo v spanju ni dovolj dobra.
Zato sva se odločili, da sva iskali Becketovo, o gostih pa nisva nič vedeli in sva jo šle iskat zaradi nekaj stvari, ki so pomešane na urniku...
Recimo, da je vsaj približno dobro, ker če bo to edina težava danes, potem bo to mala malica.

*

"Me slišiš" sem zašepetala v uhan. Pritrdila mi je.
Dobro obe sva bili na položajnih mestih, zdaj sva morali le še počakati na pravi trenutek.

Ko je še zadnja oseba odšla iz kabineta - Becketova. Sem dala znak.

Počakala sem par sekund za vsak slučaj potem pa vstopila. Vrata so bila odklenjena, kar je bil dober znak.
Hitro sem sedla za računalnik.
"Xen, boš kamlu. Varnostnik se smuka okoli mene."
"Ja, ja samo malo še potrpi"

Gesla za njen računalnik nisem vedela, smola.
Na hitro sem ga shekala, vendar mi je vzelo kar nekaj časa.
Prišla sem noter. Hitro sem poiskala mapo z osebnimi podatki, ki jih je imela shranjene policija.

Kliknila sem pod črko B in prikazalo se mi je več kot dvesto zadetkov.
Poiskala sem Benedict ter vtaknila USB, da bi čim prej prekopirala.
"Xen! Izdal me bo, bolj zate da pohitiš"
"Zdrži še čisto majčkeno"
Kopiranje se je počasi nadaljevalo.
5%...

9%... 14%... 25%...

Dajmo, dajmo, dajmo... hitreje!

30%...45%...50%...

Postajala sem živčna. Na hodniku sem nenadoma zaslišala korake, ki so se mi približevali.

Zgrabila me je panika. Bilo je komaj 53%.
Vzela sem svoj USB- kolikor je prekopiral je prekopiral.
A bila je past.
Takoj ko sem ga iztaknila se je sprožil digitalni alarm, ki opozori vse delujoče naprave o vdoru.

"Sranje"

Kaj naj naredim?

Kaj naj naredim?

Že sem hotela pobegniti, a...

Varnostniki so bili hitrejši kakor jaz.
Dobili so me.