Until I found you
1
Majam
7.POGLAVJE
《Pogledam v tvoje oči in vem, kdo sem. (Suzanne Mondoux) 》
S težavo sem se lotila tega pogovora. Že osemnajst let sem čakala na to, zato da bom Vicka prosila naj mi pomaga.
Danes smo imeli vsi prosti dan, saj je bil dan šole. Na ta dan so zgradili policijsko akademijo. Večina ljudi je šla domov k staršem na obisk. Tudi Alice in Jonathan. Fant jo bo predstavil svoji družini.
Jaz in Liam pa sva zaenkrat ostala tukaj.
Predstaviti me je želel, ko bo cela družina združena, čemur sem sama zelo protestirala. Sem pač rada bolj v ozadju.
Sam je igral poker s Claidom.
Pobegnila sem mu, saj me igre na srečo niso niti malo zamikale.
Ta čas sem raje posvetila temu, da Vicka vprašam za pomoč.
Vedela sem, da bo tukaj saj je moral postoriti nekaj stvari.
Njegova soba je bila v drugem nadstropju tik nad mojo.
Težava je bila predvsem v tem, ker nisem vedela kako naj načnem pogovor.
Kljub Liamivom zagotovilom, da mi bo pripravljen pomagati sem malce dvomila.
To je bilo v moji krvi. Zato sem pač oprezala za kakšno dobro idejo.
Ne nazadnje v vsakem primeru nisem mogla kar vstopiti ter mu vkazati naj mi poišče starše. Ne tako absolutno ne bo šlo.
Počasi sem prilezla po stopnicah. Ta stavba je grajena v večnadstropjih vendar dvigal niso dali graditi.
Če želijo s tem doseči, da bomo vstali v kondiciji so pa čisto neumni.
Previdno sem potrkala po vratih. Nobenega zvoka ni bilo slišati.
Poskusila sem malček glasneje. V svoji domišlji pa sem si predstavljala kako mu bom razbila z enim udarcem vrata.
"Ja, ja takoj pridem" se je zaslišal pomečkan glas.
Pogledala sem na svojo uro na roki, ki sem jo prejela za svoj sedemnajsti rojstni dan od Sonje.
Kazala je komaj osem.
Pomislila sem, da tale tip ni ravno zgoden pri tem pa se zavedala, da sem ga najverjetneje vrgla iz postelje.
Postalo mi je nerodno.
Odprl je vrata ter pogledal kdo kaj želi.
Presenečeno je povzdignil eno obrv. Ni se še čisto zbudil.
"Xen kaj pa počneš tukaj?"
"Dobro jutro tudi tebi in oprosti da sem tek kot ledena mrzla kocka na glavi vrgla po konci."
Moj humor sicer ni imel smisla a ga je zabavalo.
Njegovi dolgi ravni lasje, ki niso bili v čopu so izgledali povsem nekontrolirano.
"Ja hmm kaj naj rečem. Hvala za budnico. Najverjetneje bi tako ali tako preslišal svojo budilko. Kaj te je prineslo sem?" Me je še enkrat vprašal.
Všeč mi je njegova ideja z budilko, da sem skoraj pozabila na glavni razlog, da sem tukaj.
"Veš no nazadnje ko sva se spoznala sem ti omenila svojo preteklost in tudi starše. Mislila sem, da če bi imel čas in pa voljo, da bi mi pomagal. Če se ti zdi tole malo prezgodaj lahko tudi počakam."
Čisto sem zardela, ker sem stala pred njim kakor cipa. Tudi on ni bil ravno najbolje. Bil je v kratki majici in kopalnem plašču.
Še urediti se ni imel časa.
Nekaj časa si je dal za razmislek preden je odgovoril.
"Danes sem se sicer nameraval sestati z ravnateljem glede izpitov vendar šele opoldne tako da imava nekaj časa. Pa tudi Uriel in Treace bi lahko pomagala."
"Bi res to storil?" Sem ga nejeverno vprašala. Morala sem biti prepričana. S tem se ni bilo za šalit.
"Seveda. Eni svojih najboljših učencev pa bi zares rad pomagal."
Ha! Pa ne samo učenki. Še kaj več se bo našlo.
"Super ti bom pripravila zajtrk spodaj pa še za Uriela in Treaca, saj ju boš poklical ne?"
"Ja bom samo potrebujem dvajset minut da se uredim, pa še z Atosso se moram nekaj zmeniti"
Njegova sorodna duša, ki jo je našel pred kratkim.
Gotovo mu mora biti malo grozno ker ni z njo.
Jaz se ne počtim ravno prazno, saj vem da je Liam blizu.
Pa vsega skupaj še nisem dobro premlela. Najverjetneje bo za to danes čas.
Odšla sem proti kuhinji. Kuharji so bili danes prosti, tako da sem imela proste roke.
Spomnila sem se tudi na Liama in Claida.
Šest porcij hrane bo moralo biti dovolj.
Odločila sem se za umešana jajca in palačinke.
'Liam! Zajtrk je na mizi. Če se vaše gospodstvo želi oddahniti od igre je lepo vabljeno v jedilnico'
'Zakaj se zmeraj zatekaš k srednjeveškim maniram gospodična Benedict?'
'Ker se mi zdi nadvse očarljiva zadeva, sploh za ljudi bolj zategnjenega izvora'
'Avč to pa boli, samo upajte, da se zaradi tega ne bom premislil' je dejal narejeno jezno. Moja karizma ga je prav zabavala.
Vick in nejgova starejša brata so prišli, ko so ostali že pojedli. Liam ni imel časa za še eno porcijo, saj se mu je mudilo nadaljevati igro.
"Kako bedni ste lahko včasih" sem dejala Vicktorju in ostalima dvema.
"Prosim?" Uriel je bil videti zmeden.
"Se strinjam z Xen. V tvojih letih sva bila s Treacem nepremagljiva. Osvajala sva dekleta in dirkala naokoli v motorjih. Ja to so stara leta" je dejal Vick ter se porogljivo nasmehnil
"Sedaj je to vlogo prevzel Zed"
je dejal Treace. Brata pa sta ga sumljivo pogledala.
"Nikar ne misli na to. S Sky sta postala čisto podivjana."
Njihova tema pogovora me je spravila v smeh. Bilo je preveč čudovito, da bi bilo resnično.
"Torej če prav razumem je tukaj edini zgleden član družine Uriel, imam prav?"
Naredil mi je lep poklon.
"Vsaj ena, ki misli tako"
"Hej užalila si najin ego. Precej me spominjaš na Xava. Njegov ego in humor sta na meji vrhunca dokler ga Crystal ne potolče s šalo, ki jo samo on razume" Vick se je naredil rahlo užaljenega. Nisem se mogla pustiti resnega obraza.
"Oposti ampak tole ti pa nikakor ne paše"
"Se strinjam z njo. Nismo tako naivni še ona ne, ki ne ve kako je biti s tabo vsak dan v isti hiši"
"Hej saj sem se omehčal. Atossina spretnost mi pomaga. Pravim ji masaža pojlubov"
"Veste kaj vsi trije me tako lepo spominajte na Xava. Tole bi morali posneti. Kako bi znorel od smeha" je dejal Uriel, ki je naredil majhno grimaso, nato pa pokazal na svoje možgane.
Vick se je zasrepel vanj.
Malo ljubosumen... to me je spomnilo na naju z Liamom. Mogoče bi od njih lahko dobila kakšen nasvet.
Še pred tem pa smo morali urediti nekaj drugega.
"Družba! Mi boste zdaj pomagali ali vas bom morala odpustiti?"
"Ne, ne tega si nikakor ne želimo. Tudi razočarati tako prijetne ženske ne.
Dobro Vick imaš kakšen predlog kako bi se lotili tega? Treace ti boš gotovo posodil nam svojo sobo, ne?"
Treace ves namrgoden je nekaj zagodel medtem pa je Vicktor že razmišljal o kakšni super ultar mega ideji.
"Ja nič ne preostane nam drugega kakor da se lotimo tako kot znamo" je dejal ter me sočutno pogledal.
Vsi so se zavedali, da nimam pojma kako to poteka.
"Ne skrbi vse ti bomo razložili v Treacovi sobi. Medtem pa ko bosta vidva pripravila prostor, bom jaz pomil posodo"
"Hej to pa je že nekaj novega, da se prostovoljno javiš. Atossa mora nate res vplivati, da ti je spremenila proces v možganih"
"Treace dovolj bo, posvetimo se raje Xen"
"Ja, ja že prav. Pridita da pripravimo prostor. Počasi nam bo začelo zamnjkovati časa, če se bomo takole obirali"
Njegova soba je bila čisto nasprotje od najine z Alice. Bela. Čista beda če priznam po pravici.
"Kaj tako vihaš nos? A ti soba ni všeč, sam sem si jo rezerviral"
"Se ti ne zdi nekam... dolgočasno"
Začudeno me je pogledal.
"Kakšna pa je potem tvoja soba, modra?"
Uhuh.
"Bolje da si jo potem sam ogledaš. Boš videl popolnoma različni sta"
"Kakor rečeš zdaj pa nama bi z Urielom prišlo prav nekaj parov rok"
Strinjati sem se morala, da je njegova soba bila gromozanska. Kljub sami belini je imel nek svoj poseben čar. Zagrnila sem zavese in ugasnila luči.
Medli sončni žarki so nam dali ravno zadosti svetlobe.
V krog smo postavili blazine.
Sedla sem na edino, ki je bila sive barve.
Nista bila navdihnjena nad umetnostjo tako kot jaz.
Kakšna škoda. Z njimi se je bilo o takšnih stvareh prav sproščeno pogovarjati.
'Hej rožica kje pa si'
Liam. Naj mu povem?
'Živjo sem z Vickom in ostalimi v Treacovi sobi. Poskušali bomo razkriti moje otroštvo'
Moje starše če smo natančni.
'Kaj! Zakaj jaz o tem ne vem ničesar. Pridem takoj'
Bila sem razdvojena.
Vedela sem, da bi bilo bolje brez njega saj se bom lažje skoncentrirala vendar bi ga prizadela. Tega pa si nisem želela ne?
'Poslušaj, mislim da bi bilo bolje, če bi počakal zunaj. Samo toliko da preverim če bi šlo. Oprosti da ti nisem povedala.'
Začutila sem vzgib jeze v najini povezavi.
"Ne je že v redu. Če nisem tako dober, da bi mi sporočila tole dejstvo pa se ne bom vmešaval.'
'Liam nisem mislila tako! Če si tako želiš lahko prideš zraven.'
Hotela sem ga potolažiti. Jaz sem bila kriva.
Vedno sem bila kriva jaz
Ta misel mi je vzela dih, kakor da sem se tega nekoč že zavedala.
Liama nisem poskušala več priklicati. Prekinil je povezavo in če sem hotela sama mu kaj spročiti sem se zaletela v zid.
Tole bom morala razrešiti čim prej.
Vicktor je vstopil eleganten kot vedno. V svoji preprosti majici in hlačah je izgledal najmanj vpadljivo.
"Začnimo"
Na začetku so mi poskušali razložiti kar se da najbolje.
"Torej če prav razumem. Naredili bomo nekakšno povezavo. Vicktor bo pokukal v moj um ter pogledal če je vse v redu z njim. Uriel s tabo se bom lotila preteklosti. Treace pa..."
Majčkeno sem bila pozabljiva.
"Meni boš dala roko. Moj dar deluje tako, da če se dotaknem nekega predmeta lahko vidim njegovo pretklost neglede nato ali se je spomniš ali ne"
Zdelo se mi je dovolj soliden načrt zato smo poskusili s svojo srečo.
"Najpreje Vick" je dejal Treace, ki nas je poskušal vse usmerjati.
Telepatsko sem se povezala z ostalimi.
Čutila sem kako me vsak s svojo prisotnostjo pomirja.
Kmalu sem zaznala nekoga ki je bil v moji glavi. Vicktor.
Spustila sem ga naprej ter mu sledila.
'Hmmm... tole je nadvse čudno. Xen lahko vidim tvoj miselni vzorec. Navzven izgleda čisto v redu, ko pa se mu hočem približati me odbije. Sta vidva tudi opazila kaj podobnega?'
Uriel, ki sem ga spustila notri je želel odpreti mojo preteklost. Dovolila sem mu.
Ven so pritekli spomini, ko sem prebivala v sirotišnici. Bob. Sonja in ostali.
Iskala sem naprej a drugega ni bilo. Tema.
'Zdi se kot da sva se zaletel v zid. Treace?'
Z rahlim pritiskom mi je dal vedeti, da me drži za roko ter išče sledi. Njega nisem mogla čutiti neposredno.
Bolje kot rahel vetrič, ki je letel mimo mojih spominov, ki sva jih odprla z Urielom.
'Čudno najdem samo čas v sirotišnici. Lahko vidim, kako te Sonja najde na pragu. Res si stara eno leto to pa je tudi vse. Kakor da so ostali spomini izbrisani.'
Povezava se je prekinila.
Pogledala sem jih.
Nemočno so mi vrnili pogled potem pa mi je Vicktor skušal pojasniti kaj je vse to pomenilo.
"Glede na to kar smo videli moram priznati, da sem ostal brez besed. Vsi trije smo lahko pogledali do tvojega otroštva v sirotišnici naprej pa nismo mogli. Sam lahko trdim, da je s tvojim umom nekaj narobe."
"Sem mar bolna ali kaj?"
"Za to nisem specialist. Xav je."
Očitno ga bom morala po njegovih medenih tednih obiskati.
"Vseeno pa mislim, da je še nekaj več, česar se sami še ne zavedamo. Poslušaj takoj pa izpitih se bom tega tvojega otroštva bolj dotaknil, morda bi morali pomagati tudi ostali, kaj mislite?"
"Ja dobro bi bilo" sta se v en glas strinjala oba.
Uriel se je potem izgubil nekje v ozadju lahko sem opazila, da je uporabljal telepatijo vendar ne z nami.
Čez nekaj trenutkov se je umiril. Sporočilo je telepatsko sporočil bratom.
Zazdelo se mi je, da jih čaka delo zato sem jih pustila na miru.
To je bilo to. Ničesar drugega nismo našli, kar me je malo razočaralo.
Lepo sem se poslovila od vseh.
Imela sem še veliko drugih stvari za postoriti.
Najprej je bil na vrsti Liam.
Namesto da bi ga telepatsko poklicala sem se odločila, da ga sama poiščem.
Claida sem vprašala kam je šel.
Povedal mi je, da je ves jezen šel v svojo sobo.
Odšla sem proti njej. Kakšna ironija, da sva se tukaj spoznala. Takrat sem imela prvič privid.
Potrkala sem na vrata.
"Kdo je? Če nisi Xen lahko vstopiš"
Brez da bi kaj rekla sem prijela za kljuko ter vstopila.
Njegova soba se je od zadnjič precej razlikovala ali pa se nisem spomnila, da bi imel tako elegantno.
Stene so se svetile v svetlo rumeni. Bilo je kakor bi vstopila na vrt s sončnicami. Zelena, rjava, črna in rumena so ustvarile zares zanimiv spekter barv.
Sedel je na postelji obrnjen proti oknu. Ni me še opazil.
Stopila sem proti njemu ter se vsedla na drugo stran.
Čakala sem. Pri tem sem si dodobra ogledala njegove poteze. Obrazne mišice so bile napete, kjlub temu pa je odseval močno voljo.
"Si se mi prišla opravičiti? Če si se, se raje poberi iz moje sobe" njegov ton je bil močno podkrepljen z jezo.
Kako sem ga lahko tako prizadela?
"Glej karkoli sem storila sem storila z dobrim namenom, zato se ti ne nameravam opravičevati. Sploh pa niti ne vem na kaj si se tako ujezil. Ne moreš pričakovati, da ti bom sledila kot uboga punčka, dovolj sem stara da se lahko sama odločim kako in kaj!"
Morala sem mu streti njegov ego. Malo ne samozavesti mu ne bi škodilo.
"Ne gre za to" je zagrenjeno dejal.
"Zakaj pa?"
"Jezen sem ker mi nisi zaupala. Jaz ti povem večino stvari o sebi ti pa mi želiš prikriti svoje otroštvo, kako misliš da se počutim po tem?"
Njegovi občutki so bili depresivni. Jeza je že izpuhtela. Skoraj.
"Povedala sem ti svojo zgodbo! Pa kaj bi še rad?"
V resnici me je njegovo mnejne dotolklo bolj kot sem si predstavljala.
Imel je prav. Del mene ga ni hotel imeti zraven med delom. Strah me je bilo, da če bi odkrila kaj slabega bi se mi lahko posmehoval ali pa me zapustil. Kdo bi bil rad s takšno punčaro.
"Rad bi ti pomagal stal ob strani, a mi ti tega ne dovoliš. Boš res zmogla vse sama?"
"Prepričana sem v to" pri sebi pa sem dvomila.
"V redu potem pa ne bom več pritiskal nate.
Zdaj pa če dovoliš bi se rad malo spočil"
Obrnila sem se stran. Solze so mi pritekle po obrazu. Njegova hladnost me je prizadela globoko v dno srca.
Pa kaj si sploh govorim, saj sem ga jaz prva.
Počasi sem odšla.
Potrebovala sem razmislek.
Nisem se ozirala kam hodim.
Preveč sem bila razočarana nad samo sabo.
Kaj sem storila?
Vedela sem, da bi morala že na začetku povedati, da me to s sorodno dušo ne zanima. Tega nisem mogla sprejeti.
Le še bolj bi ga prizadela.
Groza me je, da sem si lagala tako dolgo.
Bravo čudovito. Vse uničim.
Še ves teden sva se drug drugega izogibala.
Alice, ki je opazila mojo zamišljenost me je po matematiki odpeljala na stranišče.
"Punca zdaj mi pa prosim razloži to zadevo. En dan me ni bilo pa vama ni uspelo biti skupaj. Kaj se je zgodilo?"
Njena podpora me je veselila, ampak ji nisem mislila razlagati teh stvari.
"Ah samo malo sva se skregala. Mogoče pa le nisva tako dobra kombinacija."
"Come on. Vse se bo uredilo. Samo času moraš dati čas. Do takrat pa saj veš se lahko zaneseš name."
Hvaležno sem se ji nasmehnila.
Ker sem se naučila, da ne smem na druge gledati kot na bolj vredne sem se odločila spoznati ostale sošolce.
Nekateri so me prijazno sprejeli spet drugi pa me pahnili nazaj.
Nič hudega mi ni bilo.
Za življenje sta potrebna tako slabo kot dobro.
Je pri ljubezni veljalo enako?
Ravnatelja ni bilo nazaj še nekaj dni. Vick je bil z njim zmenjen prejšnji teden pa ga ni bilo.
Čistilka, ki jo je najel enkrat na mesec da mu je malo uredila pisarno ga je videla prva.
Na tleh je omedlela.
Tisti dan sem se tudi sama sprehajala v tistem oddelku. Ko sem opazila, da so odprta vrata sem vstopila.
Na tleh sem najprej zagledala čistilko.
"Gospa ste v redu" začela sem jo buditi. Pogledala sem jo, če še diha.
Svojo roko sem položila na njen prsni koš. Morala sem jo zbuditi.
Začutila kako se je del mene prelil po njenem telesu.
Odprla je oči.
Hvala Bogu. Pomagala sem ji vstati.
"Ste v redu gospa?"
Videti je bila vsa omotična.
Kot da se je nenadoma spomnila nečesa je postala v obraz čisto zelena. Še dobro da sem jo držala sicer bi se lahko še enkrat onesvestila.
S pogledom mi je pokazala na sosednjo sobo. Bila je zgrožena.
Ponudila sem ji stol nato pa se odpravila skozi še ena vrata, da vidim kaj jo je tako pretreslo.
Na postelji je negibno ležal ravnatelj.
Bil je tukaj. Ves ta čas.
Premaknila sem se k njemu, ko sem zraven njega opazila blazino.
Ni mi bilo potrebno gledati ali še diha.
Bil je mrtev in to že več kot en teden.
Ubila sem ga v sanjah. Ne to nisem bila dejansko jaz.
Ne bi si upala storiti česa takšnega.
《Pogledam v tvoje oči in vem, kdo sem. (Suzanne Mondoux) 》
S težavo sem se lotila tega pogovora. Že osemnajst let sem čakala na to, zato da bom Vicka prosila naj mi pomaga.
Danes smo imeli vsi prosti dan, saj je bil dan šole. Na ta dan so zgradili policijsko akademijo. Večina ljudi je šla domov k staršem na obisk. Tudi Alice in Jonathan. Fant jo bo predstavil svoji družini.
Jaz in Liam pa sva zaenkrat ostala tukaj.
Predstaviti me je želel, ko bo cela družina združena, čemur sem sama zelo protestirala. Sem pač rada bolj v ozadju.
Sam je igral poker s Claidom.
Pobegnila sem mu, saj me igre na srečo niso niti malo zamikale.
Ta čas sem raje posvetila temu, da Vicka vprašam za pomoč.
Vedela sem, da bo tukaj saj je moral postoriti nekaj stvari.
Njegova soba je bila v drugem nadstropju tik nad mojo.
Težava je bila predvsem v tem, ker nisem vedela kako naj načnem pogovor.
Kljub Liamivom zagotovilom, da mi bo pripravljen pomagati sem malce dvomila.
To je bilo v moji krvi. Zato sem pač oprezala za kakšno dobro idejo.
Ne nazadnje v vsakem primeru nisem mogla kar vstopiti ter mu vkazati naj mi poišče starše. Ne tako absolutno ne bo šlo.
Počasi sem prilezla po stopnicah. Ta stavba je grajena v večnadstropjih vendar dvigal niso dali graditi.
Če želijo s tem doseči, da bomo vstali v kondiciji so pa čisto neumni.
Previdno sem potrkala po vratih. Nobenega zvoka ni bilo slišati.
Poskusila sem malček glasneje. V svoji domišlji pa sem si predstavljala kako mu bom razbila z enim udarcem vrata.
"Ja, ja takoj pridem" se je zaslišal pomečkan glas.
Pogledala sem na svojo uro na roki, ki sem jo prejela za svoj sedemnajsti rojstni dan od Sonje.
Kazala je komaj osem.
Pomislila sem, da tale tip ni ravno zgoden pri tem pa se zavedala, da sem ga najverjetneje vrgla iz postelje.
Postalo mi je nerodno.
Odprl je vrata ter pogledal kdo kaj želi.
Presenečeno je povzdignil eno obrv. Ni se še čisto zbudil.
"Xen kaj pa počneš tukaj?"
"Dobro jutro tudi tebi in oprosti da sem tek kot ledena mrzla kocka na glavi vrgla po konci."
Moj humor sicer ni imel smisla a ga je zabavalo.
Njegovi dolgi ravni lasje, ki niso bili v čopu so izgledali povsem nekontrolirano.
"Ja hmm kaj naj rečem. Hvala za budnico. Najverjetneje bi tako ali tako preslišal svojo budilko. Kaj te je prineslo sem?" Me je še enkrat vprašal.
Všeč mi je njegova ideja z budilko, da sem skoraj pozabila na glavni razlog, da sem tukaj.
"Veš no nazadnje ko sva se spoznala sem ti omenila svojo preteklost in tudi starše. Mislila sem, da če bi imel čas in pa voljo, da bi mi pomagal. Če se ti zdi tole malo prezgodaj lahko tudi počakam."
Čisto sem zardela, ker sem stala pred njim kakor cipa. Tudi on ni bil ravno najbolje. Bil je v kratki majici in kopalnem plašču.
Še urediti se ni imel časa.
Nekaj časa si je dal za razmislek preden je odgovoril.
"Danes sem se sicer nameraval sestati z ravnateljem glede izpitov vendar šele opoldne tako da imava nekaj časa. Pa tudi Uriel in Treace bi lahko pomagala."
"Bi res to storil?" Sem ga nejeverno vprašala. Morala sem biti prepričana. S tem se ni bilo za šalit.
"Seveda. Eni svojih najboljših učencev pa bi zares rad pomagal."
Ha! Pa ne samo učenki. Še kaj več se bo našlo.
"Super ti bom pripravila zajtrk spodaj pa še za Uriela in Treaca, saj ju boš poklical ne?"
"Ja bom samo potrebujem dvajset minut da se uredim, pa še z Atosso se moram nekaj zmeniti"
Njegova sorodna duša, ki jo je našel pred kratkim.
Gotovo mu mora biti malo grozno ker ni z njo.
Jaz se ne počtim ravno prazno, saj vem da je Liam blizu.
Pa vsega skupaj še nisem dobro premlela. Najverjetneje bo za to danes čas.
Odšla sem proti kuhinji. Kuharji so bili danes prosti, tako da sem imela proste roke.
Spomnila sem se tudi na Liama in Claida.
Šest porcij hrane bo moralo biti dovolj.
Odločila sem se za umešana jajca in palačinke.
'Liam! Zajtrk je na mizi. Če se vaše gospodstvo želi oddahniti od igre je lepo vabljeno v jedilnico'
'Zakaj se zmeraj zatekaš k srednjeveškim maniram gospodična Benedict?'
'Ker se mi zdi nadvse očarljiva zadeva, sploh za ljudi bolj zategnjenega izvora'
'Avč to pa boli, samo upajte, da se zaradi tega ne bom premislil' je dejal narejeno jezno. Moja karizma ga je prav zabavala.
Vick in nejgova starejša brata so prišli, ko so ostali že pojedli. Liam ni imel časa za še eno porcijo, saj se mu je mudilo nadaljevati igro.
"Kako bedni ste lahko včasih" sem dejala Vicktorju in ostalima dvema.
"Prosim?" Uriel je bil videti zmeden.
"Se strinjam z Xen. V tvojih letih sva bila s Treacem nepremagljiva. Osvajala sva dekleta in dirkala naokoli v motorjih. Ja to so stara leta" je dejal Vick ter se porogljivo nasmehnil
"Sedaj je to vlogo prevzel Zed"
je dejal Treace. Brata pa sta ga sumljivo pogledala.
"Nikar ne misli na to. S Sky sta postala čisto podivjana."
Njihova tema pogovora me je spravila v smeh. Bilo je preveč čudovito, da bi bilo resnično.
"Torej če prav razumem je tukaj edini zgleden član družine Uriel, imam prav?"
Naredil mi je lep poklon.
"Vsaj ena, ki misli tako"
"Hej užalila si najin ego. Precej me spominjaš na Xava. Njegov ego in humor sta na meji vrhunca dokler ga Crystal ne potolče s šalo, ki jo samo on razume" Vick se je naredil rahlo užaljenega. Nisem se mogla pustiti resnega obraza.
"Oposti ampak tole ti pa nikakor ne paše"
"Se strinjam z njo. Nismo tako naivni še ona ne, ki ne ve kako je biti s tabo vsak dan v isti hiši"
"Hej saj sem se omehčal. Atossina spretnost mi pomaga. Pravim ji masaža pojlubov"
"Veste kaj vsi trije me tako lepo spominajte na Xava. Tole bi morali posneti. Kako bi znorel od smeha" je dejal Uriel, ki je naredil majhno grimaso, nato pa pokazal na svoje možgane.
Vick se je zasrepel vanj.
Malo ljubosumen... to me je spomnilo na naju z Liamom. Mogoče bi od njih lahko dobila kakšen nasvet.
Še pred tem pa smo morali urediti nekaj drugega.
"Družba! Mi boste zdaj pomagali ali vas bom morala odpustiti?"
"Ne, ne tega si nikakor ne želimo. Tudi razočarati tako prijetne ženske ne.
Dobro Vick imaš kakšen predlog kako bi se lotili tega? Treace ti boš gotovo posodil nam svojo sobo, ne?"
Treace ves namrgoden je nekaj zagodel medtem pa je Vicktor že razmišljal o kakšni super ultar mega ideji.
"Ja nič ne preostane nam drugega kakor da se lotimo tako kot znamo" je dejal ter me sočutno pogledal.
Vsi so se zavedali, da nimam pojma kako to poteka.
"Ne skrbi vse ti bomo razložili v Treacovi sobi. Medtem pa ko bosta vidva pripravila prostor, bom jaz pomil posodo"
"Hej to pa je že nekaj novega, da se prostovoljno javiš. Atossa mora nate res vplivati, da ti je spremenila proces v možganih"
"Treace dovolj bo, posvetimo se raje Xen"
"Ja, ja že prav. Pridita da pripravimo prostor. Počasi nam bo začelo zamnjkovati časa, če se bomo takole obirali"
Njegova soba je bila čisto nasprotje od najine z Alice. Bela. Čista beda če priznam po pravici.
"Kaj tako vihaš nos? A ti soba ni všeč, sam sem si jo rezerviral"
"Se ti ne zdi nekam... dolgočasno"
Začudeno me je pogledal.
"Kakšna pa je potem tvoja soba, modra?"
Uhuh.
"Bolje da si jo potem sam ogledaš. Boš videl popolnoma različni sta"
"Kakor rečeš zdaj pa nama bi z Urielom prišlo prav nekaj parov rok"
Strinjati sem se morala, da je njegova soba bila gromozanska. Kljub sami belini je imel nek svoj poseben čar. Zagrnila sem zavese in ugasnila luči.
Medli sončni žarki so nam dali ravno zadosti svetlobe.
V krog smo postavili blazine.
Sedla sem na edino, ki je bila sive barve.
Nista bila navdihnjena nad umetnostjo tako kot jaz.
Kakšna škoda. Z njimi se je bilo o takšnih stvareh prav sproščeno pogovarjati.
'Hej rožica kje pa si'
Liam. Naj mu povem?
'Živjo sem z Vickom in ostalimi v Treacovi sobi. Poskušali bomo razkriti moje otroštvo'
Moje starše če smo natančni.
'Kaj! Zakaj jaz o tem ne vem ničesar. Pridem takoj'
Bila sem razdvojena.
Vedela sem, da bi bilo bolje brez njega saj se bom lažje skoncentrirala vendar bi ga prizadela. Tega pa si nisem želela ne?
'Poslušaj, mislim da bi bilo bolje, če bi počakal zunaj. Samo toliko da preverim če bi šlo. Oprosti da ti nisem povedala.'
Začutila sem vzgib jeze v najini povezavi.
"Ne je že v redu. Če nisem tako dober, da bi mi sporočila tole dejstvo pa se ne bom vmešaval.'
'Liam nisem mislila tako! Če si tako želiš lahko prideš zraven.'
Hotela sem ga potolažiti. Jaz sem bila kriva.
Vedno sem bila kriva jaz
Ta misel mi je vzela dih, kakor da sem se tega nekoč že zavedala.
Liama nisem poskušala več priklicati. Prekinil je povezavo in če sem hotela sama mu kaj spročiti sem se zaletela v zid.
Tole bom morala razrešiti čim prej.
Vicktor je vstopil eleganten kot vedno. V svoji preprosti majici in hlačah je izgledal najmanj vpadljivo.
"Začnimo"
Na začetku so mi poskušali razložiti kar se da najbolje.
"Torej če prav razumem. Naredili bomo nekakšno povezavo. Vicktor bo pokukal v moj um ter pogledal če je vse v redu z njim. Uriel s tabo se bom lotila preteklosti. Treace pa..."
Majčkeno sem bila pozabljiva.
"Meni boš dala roko. Moj dar deluje tako, da če se dotaknem nekega predmeta lahko vidim njegovo pretklost neglede nato ali se je spomniš ali ne"
Zdelo se mi je dovolj soliden načrt zato smo poskusili s svojo srečo.
"Najpreje Vick" je dejal Treace, ki nas je poskušal vse usmerjati.
Telepatsko sem se povezala z ostalimi.
Čutila sem kako me vsak s svojo prisotnostjo pomirja.
Kmalu sem zaznala nekoga ki je bil v moji glavi. Vicktor.
Spustila sem ga naprej ter mu sledila.
'Hmmm... tole je nadvse čudno. Xen lahko vidim tvoj miselni vzorec. Navzven izgleda čisto v redu, ko pa se mu hočem približati me odbije. Sta vidva tudi opazila kaj podobnega?'
Uriel, ki sem ga spustila notri je želel odpreti mojo preteklost. Dovolila sem mu.
Ven so pritekli spomini, ko sem prebivala v sirotišnici. Bob. Sonja in ostali.
Iskala sem naprej a drugega ni bilo. Tema.
'Zdi se kot da sva se zaletel v zid. Treace?'
Z rahlim pritiskom mi je dal vedeti, da me drži za roko ter išče sledi. Njega nisem mogla čutiti neposredno.
Bolje kot rahel vetrič, ki je letel mimo mojih spominov, ki sva jih odprla z Urielom.
'Čudno najdem samo čas v sirotišnici. Lahko vidim, kako te Sonja najde na pragu. Res si stara eno leto to pa je tudi vse. Kakor da so ostali spomini izbrisani.'
Povezava se je prekinila.
Pogledala sem jih.
Nemočno so mi vrnili pogled potem pa mi je Vicktor skušal pojasniti kaj je vse to pomenilo.
"Glede na to kar smo videli moram priznati, da sem ostal brez besed. Vsi trije smo lahko pogledali do tvojega otroštva v sirotišnici naprej pa nismo mogli. Sam lahko trdim, da je s tvojim umom nekaj narobe."
"Sem mar bolna ali kaj?"
"Za to nisem specialist. Xav je."
Očitno ga bom morala po njegovih medenih tednih obiskati.
"Vseeno pa mislim, da je še nekaj več, česar se sami še ne zavedamo. Poslušaj takoj pa izpitih se bom tega tvojega otroštva bolj dotaknil, morda bi morali pomagati tudi ostali, kaj mislite?"
"Ja dobro bi bilo" sta se v en glas strinjala oba.
Uriel se je potem izgubil nekje v ozadju lahko sem opazila, da je uporabljal telepatijo vendar ne z nami.
Čez nekaj trenutkov se je umiril. Sporočilo je telepatsko sporočil bratom.
Zazdelo se mi je, da jih čaka delo zato sem jih pustila na miru.
To je bilo to. Ničesar drugega nismo našli, kar me je malo razočaralo.
Lepo sem se poslovila od vseh.
Imela sem še veliko drugih stvari za postoriti.
Najprej je bil na vrsti Liam.
Namesto da bi ga telepatsko poklicala sem se odločila, da ga sama poiščem.
Claida sem vprašala kam je šel.
Povedal mi je, da je ves jezen šel v svojo sobo.
Odšla sem proti njej. Kakšna ironija, da sva se tukaj spoznala. Takrat sem imela prvič privid.
Potrkala sem na vrata.
"Kdo je? Če nisi Xen lahko vstopiš"
Brez da bi kaj rekla sem prijela za kljuko ter vstopila.
Njegova soba se je od zadnjič precej razlikovala ali pa se nisem spomnila, da bi imel tako elegantno.
Stene so se svetile v svetlo rumeni. Bilo je kakor bi vstopila na vrt s sončnicami. Zelena, rjava, črna in rumena so ustvarile zares zanimiv spekter barv.
Sedel je na postelji obrnjen proti oknu. Ni me še opazil.
Stopila sem proti njemu ter se vsedla na drugo stran.
Čakala sem. Pri tem sem si dodobra ogledala njegove poteze. Obrazne mišice so bile napete, kjlub temu pa je odseval močno voljo.
"Si se mi prišla opravičiti? Če si se, se raje poberi iz moje sobe" njegov ton je bil močno podkrepljen z jezo.
Kako sem ga lahko tako prizadela?
"Glej karkoli sem storila sem storila z dobrim namenom, zato se ti ne nameravam opravičevati. Sploh pa niti ne vem na kaj si se tako ujezil. Ne moreš pričakovati, da ti bom sledila kot uboga punčka, dovolj sem stara da se lahko sama odločim kako in kaj!"
Morala sem mu streti njegov ego. Malo ne samozavesti mu ne bi škodilo.
"Ne gre za to" je zagrenjeno dejal.
"Zakaj pa?"
"Jezen sem ker mi nisi zaupala. Jaz ti povem večino stvari o sebi ti pa mi želiš prikriti svoje otroštvo, kako misliš da se počutim po tem?"
Njegovi občutki so bili depresivni. Jeza je že izpuhtela. Skoraj.
"Povedala sem ti svojo zgodbo! Pa kaj bi še rad?"
V resnici me je njegovo mnejne dotolklo bolj kot sem si predstavljala.
Imel je prav. Del mene ga ni hotel imeti zraven med delom. Strah me je bilo, da če bi odkrila kaj slabega bi se mi lahko posmehoval ali pa me zapustil. Kdo bi bil rad s takšno punčaro.
"Rad bi ti pomagal stal ob strani, a mi ti tega ne dovoliš. Boš res zmogla vse sama?"
"Prepričana sem v to" pri sebi pa sem dvomila.
"V redu potem pa ne bom več pritiskal nate.
Zdaj pa če dovoliš bi se rad malo spočil"
Obrnila sem se stran. Solze so mi pritekle po obrazu. Njegova hladnost me je prizadela globoko v dno srca.
Pa kaj si sploh govorim, saj sem ga jaz prva.
Počasi sem odšla.
Potrebovala sem razmislek.
Nisem se ozirala kam hodim.
Preveč sem bila razočarana nad samo sabo.
Kaj sem storila?
Vedela sem, da bi morala že na začetku povedati, da me to s sorodno dušo ne zanima. Tega nisem mogla sprejeti.
Le še bolj bi ga prizadela.
Groza me je, da sem si lagala tako dolgo.
Bravo čudovito. Vse uničim.
Še ves teden sva se drug drugega izogibala.
Alice, ki je opazila mojo zamišljenost me je po matematiki odpeljala na stranišče.
"Punca zdaj mi pa prosim razloži to zadevo. En dan me ni bilo pa vama ni uspelo biti skupaj. Kaj se je zgodilo?"
Njena podpora me je veselila, ampak ji nisem mislila razlagati teh stvari.
"Ah samo malo sva se skregala. Mogoče pa le nisva tako dobra kombinacija."
"Come on. Vse se bo uredilo. Samo času moraš dati čas. Do takrat pa saj veš se lahko zaneseš name."
Hvaležno sem se ji nasmehnila.
Ker sem se naučila, da ne smem na druge gledati kot na bolj vredne sem se odločila spoznati ostale sošolce.
Nekateri so me prijazno sprejeli spet drugi pa me pahnili nazaj.
Nič hudega mi ni bilo.
Za življenje sta potrebna tako slabo kot dobro.
Je pri ljubezni veljalo enako?
Ravnatelja ni bilo nazaj še nekaj dni. Vick je bil z njim zmenjen prejšnji teden pa ga ni bilo.
Čistilka, ki jo je najel enkrat na mesec da mu je malo uredila pisarno ga je videla prva.
Na tleh je omedlela.
Tisti dan sem se tudi sama sprehajala v tistem oddelku. Ko sem opazila, da so odprta vrata sem vstopila.
Na tleh sem najprej zagledala čistilko.
"Gospa ste v redu" začela sem jo buditi. Pogledala sem jo, če še diha.
Svojo roko sem položila na njen prsni koš. Morala sem jo zbuditi.
Začutila kako se je del mene prelil po njenem telesu.
Odprla je oči.
Hvala Bogu. Pomagala sem ji vstati.
"Ste v redu gospa?"
Videti je bila vsa omotična.
Kot da se je nenadoma spomnila nečesa je postala v obraz čisto zelena. Še dobro da sem jo držala sicer bi se lahko še enkrat onesvestila.
S pogledom mi je pokazala na sosednjo sobo. Bila je zgrožena.
Ponudila sem ji stol nato pa se odpravila skozi še ena vrata, da vidim kaj jo je tako pretreslo.
Na postelji je negibno ležal ravnatelj.
Bil je tukaj. Ves ta čas.
Premaknila sem se k njemu, ko sem zraven njega opazila blazino.
Ni mi bilo potrebno gledati ali še diha.
Bil je mrtev in to že več kot en teden.
Ubila sem ga v sanjah. Ne to nisem bila dejansko jaz.
Ne bi si upala storiti česa takšnega.
Moj odgovor:
Nikapika
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Pomagite
okej a ve tut velikrat tko ful hocte bit prjatlce z dolocenimi puncami. pomojm da mam js tko okol 7-8 punc s kerimi hocm bit ful prjatlca in jih ful obcudujem in hocem biti take kot so one in hocem imeti tak stil in stalkam njihove storije... vcasih sem tudi ljubosumna na njih. ali to pomeni da sem lejzbika?? ker sem nekaj videla na tiktoku. In jaz res se nikoli nisme bila zaljubljena ali obsedena z nobenim fantom ampak res nocem biti lejzbika in zdaj sem cisto zmedena potem sem se guglala po internetu in sem se jokala ker baje ni to normalno da se nisem bila zaljubljena in da obcudujem punce in zdaj se ze tri dni obremenjujem stem. in tudi ce ze razmisljam o tem da so mi vsec punce naj bi bil razlog da sem lejzbika in zdaj se bom jokala. ali je normalno da pri 16 se nisem bila v nobenega fanta zaljubljena ali zaintereserana? ali je normalno da sem nekako obsedena z nekaj puncami in ljubosumna in hocem biti take kot one ali to pomeni da sem lejzbika?
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
1
5
Oglas
Zadnji odgovori
evo! john je v tem delu tko top. pač ene ...
:sweat_drops::sweat_drops::crown::crown::prayer_beads::prayer_beads::ring::ring::ring::gem::gem::gem:
še ...
hej mam recept kako naredis nekaj ko te previč ...
fuuul suprr je!!!! lovam:kissing_heart::sparkling_heart::sparkles::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:. ...
iii full lepo men je najbolj vsec tretja:smiley::relaxed:
super ...