"...torej bodite pozorni. Neznani morilci so do zdaj pomorili že petnajst žrtev. Policija jih vztrajno išče a še zmeraj o njih ne vemo ničesar. Ne koliko jih je, ne kdo so in ne iz kje prihajajo. Zato bodite pozorni in če je le možno se po ulicah ne sprehajajte sami. Držite se bolj javnih mest kjer morilci zagotovo ne bodo napadli. Nujno pa se po ulicah ne sprehajajte, ko se znoči saj so takrat pomorili največ žrtev..."
Izklopila sem televizor. Samo še ene dolgočasne novice katerim sploh nisem verjela. Da so pomorili petnajst žrtev? Brez, da bi jih videli? Zasmejala sem se. To je bilo že smešno.
No pa tudi, če je to slučajno res, mene definitivno ne bodo umorili.
Mislim... kdo bi umoril dolgočasno Nansy Marvelos, ki ima več mozoljev kakor pameti? No mogoče to zadnje ne drži ravno ampak imam pa še zmeraj veliko preveč mozoljev, ki se jih moram nujno znebiti. No ja to zdaj ni važno ampak tudi, če me bodo umorili ne bodo imeli nobene koristi. Zavzdihnila sem.
Trenutno sem bila sama doma. Ampak le še kakšno uro. Torej še uro miru.
Vstala sem in se sprehodila do kuhinje. Pri tem sem šla mimo ogledala in se ustavila. Zazrla sem se v (kot že miljonkrat povedano) dolgočasno najstnico.
Tako kot vedno sem imela oblečen udoben pulover in trenirko. Na mojo suho postavo mi je to še najbolj pristajalo.
Na ramena so mi padali temni kodri. To sem naravnost sovražila. Želela sem si imeti ravne a vseeno goste rjave lase.
Moje poteze obraza še niso bile tako napačne. Ko sem se nasmehnila (kar je bilo bolj redko) so se mi v licih naredile jamice.
Imela sem polne rdeče ustnice, večinoma razpotegnjene v tanko črto.
Najraje od vsega na mojem telesu pa sem imela moje oči.
Bile so... hm.. zelene? Ali mogoče rumenkastega odtenka? Prav to je bilo najlepše. Da so bile moje oči mešanica barv. Ali pa so se spreminjale glede na moje razpoloženje. A kljub vsemu sem bila ponosna nanje. Marsikdo mi jih je zavidal. A tu se je tudi končalo. Potem nisem imela nič več ostalega, kar bi bilo vredno zavidanja.
Nadaljevala sem svojo pot proti kuhinji. Nalila sem si kozarec pomarančnega soka in iz police vzela vrečko čipsa. Kaj drugega v naši kuhinji tako ali tako ni bilo. Nato sem se zopet vrgla na kavč in iz žepa potegnila telefon. Brskala sem in pogledala, če imam kakšno neodgovorjeno sporočilo. Nič.
Super res.
*i*Cing.*i*
Telefon mi je zacingljal in navdušeno sem pogledala.
Pisala mi je Tracy. Moja najboljša prijateljica.
Ko pa sem videla njeno sporočilo je moje navdušenje usahnilo. Spraševala me je, če sem videla poročila. Telefon sem jezno vrgla na kavč.
"Zakaj vsi verjamejo tem poročilom?"
Sem rekla sama sebi.
Nato sem spet prižgala televizor ampak moja najljubša serija je bila že mimo. Malo sem še brskala po programih a nisem našla ničesar zanimivega.
Nato mi je zazvonil telefon.
Pogledala sem kdo kliče in rahlo zavila z očmi.
*i*Mami.*i*
Podrsala sem po zaslonu, da sem se oglasila in telefon prislonila k ušesu.
"Ja mami?"
"O hej ljubica. Kako si? Kako je bilo v šoli?"
Močno sem se morala potruditi, da nisem zopet zavila z očmi.
"V redu mami," laž, "Ampak prepričana sem, da ne kličeš zaradi tega."
Prav predstavljala sem si kako se je namrščila na drugi strani.
"No ja res ne. A vseeno morava nekako začeti pogovor."
Prhnila sem.
"No ja.. Kaj želiš?"
"Mislim... nič ne želim," pa ja. "Ampak bi bilo pa lepo, če bi mi izpolnila eno uslugo."
Pa ne no. Kaj spet želi od mene?
"No in... kaj je to?"
Odkašljala se je.
"Torej. Mogoče si že opazila, da je naš hladilnik bolj prazen," sem ja. "In no khm... bi mogoče skočila v trgovino? Samo po nekaj osnovnih živil? Sir, kruh, mleko..."
"Mami!"
Sem vzkliknila.
"Hmm... ja?"
Predstavljala sem si njen nasmešek (ki mi je šel tako na živce), ko je hotela (tako kot vedno) manipulirati z drugimi.
"Pošiljaš me v trgovino v petek zvečer, ko bi lahko počela marsikaj drugega, poleg tega pa zunaj še grozno dežuje!"
Pogledala sem skozi okno. Padale so debele kaplje in čeprav je bila ura pet je izgledalo kot, da bi se že znočilo.
"Prosim ljubica. Danes se vrnem bolj pozno oči pa tudi..."
"Kaj pa Ava ali pa Wil? Kaj pa onadva?"
Govorila sem o starejši sestri in bratu. Ava je bila petnajst Wil pa sedemnajst.
"Ne vem. Oba sta mi sporočila, da se vrneta pozno zvečer."
"Ja ker se bosta zabavala nekje zunaj pri prijateljih! Mene pa pošiljate v trgovino!"
Sem zavpila in v meni je kar gorelo od jeze. A pravzaprav nisem bila prepričana zakaj se sploh še upiram. Tako ali tako bom mogla v trgovino pa, če mi je prav ali ne.
"Nansy prosim. Prisežem, da te zadnjič nekaj prosim," presneto ta ženska me že preseneča z vsemi lažmi, "Ampak res prosim skoči v trgovino."
Zavzdihnila sem. Tokrat mi je zvenela precej resna.
"Prav prav. Bom šla."
"Hvala ti ljubica. Res res si mi pomagala."
Zavila sem z očmi.
"Mhm."
"O in seveda, da ne bom pozabila. Verjetno si videla poročila," ne no, samo še ona se mi manjka glede tega. "Res hočem, da si previdna."
Še ENKRAT sem zavila z očmi.
"Kmalu se bo zmračilo zato pohiti prav? In pa seveda drži se glavnih ulic kjer bo veliko ljudi," še enkrat sem pogledala ven in začela dvomiti koliko ljudi bo ob takem vremenu na ulicah.
"In ne pozabi me poklicati, ko se boš vrnila prav? Tako bom vedela, da se ti ni nič zgodilo."
Še enkrat (presneto tega se bom morala odvaditi) sem zavila z očmi.
"Si razumela Nansy?"
"Mhm."
Tišina.
"Nansy resno mislim. Si razumela?"
Tokrat sem vedela, da misli resno. Malokrat sem jo videla tako resno. Marička, očitno jo res skrbi zame.
"Ja mami. Razumela sem."
Poskusila sem govoriti resno čeprav je res malo ampak res malo manjkalo, da nisem zopet zavila z očmi. Zaboga, ali res misli, da me bo nekdo umoril na poti v trgovino?
"Prav. To sem hotela slišati," žal mi je a moje zavijanje z očmi se je ob teh besedah zopet vrnilo. "No zdaj pa hitro skoči v trgovino nato la me pokliči, ko se vrneš prav?"
"Ja mami."
Mimogrede, počutila sem se kot papagaj.
"No, rada te imam ljubica. Čav čav."
Sovražila sem njen priliznjen "čav čav".
"Tudi jaz te imam rada."
Sem zamomljala tako tiho, da bi bil čudež, če bi me slišala.
"Čav čav."
Po njenem "čav čavu" je še cmoknila kot bi mi pošiljala "poljubček" nato pa prekinila.
Bog pomagaj. Zakaj me po vsakem pogovoru z mamo začne boleti glava? Prepričana sem, da to ni naključje.
"Dajmo Nansy, spravi se že v to trgovino."
Sem rekla sama sebi in s težavo vstala s kavča.
*i*Pa pojdimo. V trgovino.*i*
Hmm... je to normalno, da človek v manj kot pol ure več kot dvajsetkrat zavije z očmi. Ker meni je to uspelo.
****
Spet nova zgodba iz naše strani:blush: Upamo da vam je bila všeč. Ne bomo se branile komentarjev ali pa likov. Seveda so dobrodošle tudi kritike:grin: Ostalih dveh zgodb ki jih že pišemo verjetno ne bomo dokončale tale je zdajle v ospredju.
Lepo se imejte in uživajte v počitnicah<33:sun_with_face: