Ko sem pograbila še denarnico in oblekla topel plašč, sem odprla vhodna vrata in stekla po stopnicah do pritličja. Živeli smo namreč v bloku. Ko sem odprla še vrata bloka je vame bušnil mrzel zrak in čeprav je bilo sredi oktobra je bilo vreme že enako zimi. Še bolj sem se ogrnila v plašč nato pa nadaljevala pot po ulici. Hodila sem po ulici, ki je bila (ponavadi) polna ljudi tokrat pa sem imela srečo, če je kdo prišel mimo mene. Verjetno so vsi ostali doma zaradi slabega vremena in zaradi strahu, da po mestu mrgoli morilcev. A vseeno sem zavidala tistim, ki so bili zdaj doma na toplem. Dež je vsaj malo ponehal a vseeno so mi v obraz še zmerom bičale kapljice. Čeprav je bila trgovina blizu se mi je pot do tja zares vlekla. Ustavila sem se pri rdečem semaforju a kmalu prečkala cesto, saj ni bilo niti enega avta zaradi katerega bi morala čakati na zeleno luč. Končno sem zagledala trgovino in preostanek poti kar pretekla. Odprla sem vrata trgovine in ko sem se znašla v založeni blagovnici v kateri je bilo prijetno toplo sem si pošteno oddahnila.
*i*Končno.*i*
Razgledala sem se naokoli. Trgovina je bila popolnoma prazna z izjemo prodajalke. Ta se mi je šibko nasmehnila nato pa se posvetila branju nekakšne revije.
Sprehodila sem se do police s kruhom in vzela še tople žemljice. K njim sem dodala še rogljiček s čokolado, ki me je čisto omamil. Nisem jaz kriva, če pa sem bila sestradana.
Nato sem smuknila do mlečnih izdelkov in vzela sir ter mleko. Vzela sem še par malenkosti nato pa se sprehodila do blagajne.
Prodajalka še zmeraj ni dvignila pogled izza revije zato sem se odkašljala.
"Khm, khm. Oprostite?"
Zdolgočaseno me je pogledala in z odporom poskenirala izdelke.
"18,34 prosim."
Denar sem izbrskala iz denarnice in izdelke zložila v vrečko. Kakor hitro sem lahko sem se pobrala iz trgovine in se zopet znašla na mrazu. Zavzdihnila sem in se spomnila maminih besed.
*i*"Nansy prosim. To je zadnjič, ko te kaj prosim,"*i*
"Zadnjič ja," sem prhnila. "Definitivno zadnjič."
Tako sem bila zatopljena v svoje misli, da sploh nisem opazila semaforja pri katerem bi morala zaviti. Samo hodila sem dalje in naslednjič, ko sem se zavedala in pogled usmerila iz tal sem že bila v neki manjši neprometni ulici kjer je vladala čista tišina. Še razsvetljave ni bilo zato sem se znašla popolnoma v temi. Srce mi je začelo hitreje razbijati in ne da bi hotela me je postalo strah. Spomnila sem se poročil.
*i*Držite se bolj javnih mest saj tam morilci zagotovo ne bodo napadli..."*i*
Začela sem se ozirati naokoli a na eni strani je bila slepa ulica na drugi strani iz kjer sem prišla pa se je uličica razcepila na dve poti tako, da nisem več vedela iz katere smeri sem prišla. Vsako sekundo več, ki sem jo sama preživela na tem samotnem kraju, bolj me je bilo strah.
"Pomiri se Nansy, pomiri se. Ničesar in nikogar ni. Pomiri se. Vse bo v redu..."
Sem mirila sama sebe a moj glas je v večno tišino neprijetno zarezal tako, da sem raje ostala tiho. Počutila sem se kot petletna punčka, ki se je izgubila in zdaj ne najde poti nazaj.
"Močna bodi Nansy. Zmoreš," madona zakaj en sam glas v celi tišini izpade tako čudno? "Vse bo v redu. Pojdi po ulici naprej in poskusi priti na glavno ulico iz katere si prej zašla."
Sama sebi sem dajala navodila in začela hoditi naprej po ulici. Znašla sem se na razcepu. Lahko bi zavila levo ali pa desno.
Razmišljala sem in na koncu mi ni na pamet padlo nič drugega kot pa da izštevam.
"An bam, pet podgan. Štiri miši uh me piči," hmm... jap otročja sem, se strinjam. "So opice skakale so nago rit kazale," hmm... se opravičujem... " So štele do deset. Ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet, deset."
Deseta je prišla na levo tako, da sem brez pomišljanja zavila na levo. Še zmeraj čudoč, nad mojo odločitvijo sem hodila naprej po uličici. Na moji desni je nenadoma nekaj počilo. Srce mi je zastalo in prisežem, da sem se v tistem trenutku počutila kot v akcijskem filmu v katerem bo vsak čas nekdo začel streljati. Marička še dihati si nisem upala. Še v življenju me ni bilo tako strah in v mislih sem preklela mamo, ki me je pošiljala po kruh! Mislim kdo zaboga pošilja svojo hčerko po kruh, ko so zunaj morlici?! Očitno moja mami.
Čeprav priznam, da še pred pol ure nisem verjela tem (nekoč) govoricam o morilcih. Zdaj se je vse spremenilo.
Stala sem na mestu, brez da bi si upala dihati, medtem, ko sta vladali popolna tema in tišina. Slišala sem še svoje srce, ki mi je razbijalo v prsih.
Verjetno sem takole stala kar nekaj časa dokler se mi ni zazdelo, da če bi me morilec že hotel umoriti bi me. Počasi sem se obrnila k mestu iz katerega sem zaslišala zvok.
"Aaaaaaaaaaaaa."
Iz mojega grla se je razlegel grgljajoč in cvileč zvok katerega nisem poznala. A zanj sem imela dober razlog.
Zakričala sem zaradi... podgane. In to velike kosmate podgane katera se je zdaj vame zastrmela z velikimi črnimi očmi. Ne vem od kdaj se bojim podgan a od vedno imam na njih veliko fobijo. Naravnost sovražim jih. In ko jih zagledam recimo, da milo rečeno... ponorim. To se je zgodilo tudi tokrat. Začela sem cviliti, da je odmevalo po celi ulici. Podgana se je nato odločila, da nisem več zanimiva in stekla mimo mene naprej po ulici.
"Vdih, izdih. Vdih, izdih."
Dihala sem globoko in malo je manjkalo, da nisem bruhala.
"Pomiri se Nansy."
Tokrat sem sama sebi malo pomagala s temi mirilnimi besedami. Kmalu sem se umirila in nenadoma pogledala proti nebu. Vladala je čista tema. Sploh nisem opazila kdaj se je stemnilo a zdaj je bilo že temno kot v rogu.
*i*Mamo je verjetno že skrbelo zame... Že zdavnaj bi se morala vrniti...*i*
Saj res! Telefon imam! Zasmejala sem se misleč, da sem končno rešena, ko bom nekoga poklicala.
Telefon sem potegnila iz žepa in še nikoli nisem bila tako vesela, da ga vidim. Pritisnila sem na tipko "vklop" a zgodilo se ni nič. Pritiskala sem in pritiskala sem dokler se nisem sprijaznila z dejstvom.
Zmanjkalo mi je baterije.
Zakričala sem.
"Aaaaaaa."
Verjetno se mi je od vsega skupaj že odpeljalo.
"Na pomoooooooč."
Sem kričala in po licih so mi nenadoma spolzele solze.
Super res.
Izgubila sem se.
In še ravno na tak trenutek, ko zunaj mrgoli morilcev.
Od obupa sem se sesedla na umazana tla a mi je bilo vseeno.
Kaj bi dala, da bi bila zdaj doma na kavču z vrečko čipsa v roki.
Ob misli na čips mi je zakrulilo v želodcu. Spomnila sem se na svoj rogljiček in ga potegnila iz vrečke. Vonj toplega kruha je vame udaril z vso silo in takoj sem se počutila malo bolje.
Pojedla sem svoj rogljiček in čudno kako "cuker" dobro vpliva na človeka. Takoj sem se počutila bolje.
Se enkrat sem pobrskala po vrečki in odprla tetrapak mleka ter ga pila kar tako.
Moram reči, da je bilo dobro.
Nato sem se lotila še ene žemljice kruha in odprla sir.
Ko sem se na koncu tako najedla sem se počutila malo bolje. Ampak čisto malo bolje.
Postala sem utrujena in zopet sem hotela prižgati telefon, da bi videla koliko je ura, nato pa sem se spomnila, da mi je zmanjkalo baterije.
"In kaj boš zdaj Nansy?"
Sem vprašala samo sebe in po licu mi je zopet spolzela solza, ki sem jo hitro obrisala.
Nenadoma sem vstala in se še tesneje zavila v plašč.
"Naprej bom šla."
Sem sama sebi odgovorila in poskusila zveneti čim bolj samozavestno.
Pograbila sem vrečko z nekaj živili, ki so še ostala in nadaljevala pot po ulici.
Moji koraki so odmevali po ulici in naenkrat sem se počutila tako samo.
"Dajmo Nansy. Saj boš našla pot nazaj."
Sem zopet rekla sama sebi. Čudno. Vedno pogosteje se pogovarjam sama s sabo.
"Hmm... si prepričana? Ker mi nismo"
Vsega kar se še spomnim je kako sem zgubila tla pod nogami in kako je moje roke ovila tesna vrv. Potem ne vem ničesar več.
Mogoče sem *i*umrla*i*. Kdo ve.
*****
Tako danes že nov del<3 Tale je bil tudi malo daljši ampak dolgost delov se bo vsakič razlikovala. Upamo da vam je bila zgodba všeč in hvala za lep odziv pri prvem delu<3:kissing_closed_eyes:
Lepo se imejte in uživajte v počitnicah<33