Hej! Objavljam 7. Del zgodbe. Na začetku je konec 6. Upam, da vam bo všeč.
Lp, Catbook

»Enako bi se spremenil v vampirja, le da bi bilo bolj boleče. To bolečino, ki si jo doživljal danes sem jaz umirjala, te pa ne bi mogla. Večina ljudi jih med postopkom takšne transformacije umre.« »A, sedaj razumem! Hvala Ela, ker si tako pazila name,« je rekel in me poljubil, tokrat sem bila brez skrbi. Bila sem presenečena, da ni jezen, zato sem ga vprašala: »Kako to, da nisi bil jezem, ko sem ti vse povedala?« »Ker, če je to zato, da bom lahko s tabo, sem za,« mi je odgovoril. Odklenila sem vrata in odšla sva v mojo sobo. Oba sva potrebovala počitek, zato sva zaspala v petih minutah. Imela sem nenavadne sanje...

Zgodila se je podobna zgodba... Kristjan je padel... čakaj, KAJ??!! Med padcem se je spremenil v rjavega volka... Kako je to možno? Najbolj je grozno dejstvo, da mi sanje vedno nekaj sporočajo. Enako kot v resničnosti sem tekla v bolnišnico. Prizor je bil naravnost grozen- na postelji je ležal pol volk in pol Kristjan, na pol umirajoč v komi Ugriznila sem ga in začel se je zvijati, čutila sem njegovo bolečino, na koncu pa je pred mano ležalo negibno pol volčje in pol človeško telo. Bi bilo mogoče, da je Kristjan volkodlak in mogoče samo vampirskost dobro prenaša? Telo se je nenadoma zganilo in skočilo name ter me začelo... OBJEMATI?! Po težki noči me je zbudilo objemanje, pa na srečo ne Kristjana iz nočne more ampak mojega, vampirskega Kristjana. Zbudila sem se in ga objela nazaj tako močno, da je skoraj nehal dihati. Rekel je: »Jutro, Ela! Kaj je narobe?« Razložila sem mu svoje sanje in on me je začel žalostno gledati. Vprašala sem ga: »Kaj je? KAJ JE?!« »Nekaj ti moram povedati... no ubistvu so bile tvoje sanje delno resnične... nisi bila edina, ki si skrivala nekaj, kar si... No, v glavnem... Jaz sem na pol volkodlak. Ubistvu je moj oče volkodlak, mama pa človek. In ja, res se lahko spremenim v rjavega volka. Verjetno si zdaj misliš- kako je lahko preživel vampirski strup. Enostavno za to, ker nismo več tako občutljivi na to. Zdaj očitno sem človeško vampirski volkodlak... ali pa samo vampir...« Nasmejal se je, jaz pa sem ga vprašala: »Zakaj mi tega nisi povedal prej?« Odgovoril je: »Veš Ela, imel sem razlog. Upam, da me boš lahko razumela. Moj klan mi je dal nalogo, ki mi je dala dva možna scenarija- ali te ubijem ali pa spremenim v volkodlakinjo. Rekli so mi, da, če tega ne naredim do maturantskega plesa me bodo ubili. Nisem vedel, zakaj bi ti moral kaj storiti, zato sem se odločil, da ne naredim ničesar. No, in potem se je zgodilo, kar se je. Ne morem se ti dovolj zahvaliti, da si me rešila. Drugače bi bil zate le še nek bivši fant tvoje večnosti.« Obnemela sem stala in ga gledala naravnost v oči. Poskusila sem premleti kaj se je ravnokar zgodilo. Pozabila sem dihati za celo minuto in s tem prestrašila Kristjana: »Ela... ELA?! Si v redu? KAJ JE NAROBE?« Tisti kaj je narobe me je priklical nazaj na Zemljo... V oči so mi stopile solze: »Kaj, če te bo tvoj trop poskušal ubiti?Kaj, če si zdaj samo vampir in te bodo volkodlaki zasovražili? Kaj, če... Kaj, če...« »Pomiri se no... Si pozabila kaj je jutri?« mi je rekel Kristjan. Tedaj me je prešinilo: »Polna luna!!! Jutri je polna luna!!! Lahko bova ugotovila, kaj si. Tudi lažje bom videla, kakšna kri teče po tebi- vampirkska, volkodlaška ali človeška.« Nasmehnila sem se in Kristjan me je objel. Rekel je: »Morda veš, kaj bi moral vedeti pred jutrišnjo nočjo?«Odgovorila sem mu: »Saj res! Izvesti bom morala obred ugotovitve. Vem, zveni čudno in starodavno, kar tudi je. V svojem življenju tega še nisem počela.« »Kaj pa se dogaja ob tem obredu?«je zanimalo Kristjana. Moj odgovor je bil: »Pokazal bo, kaj si in kaj nisi, ostalega ne vem.« Kristjan bi se danes moral dobiti s prijatelji, a se ne bo mogel. Mislim, da se še ne zna dobro krotiti. Bomo videli...

Upam da vam je bil ta del všeč. Se opravičujem, ker že nekaj časa nisem nikjer objavljala, imam res veliko dela za šolo.

Lp, Catbook :smiley_cat: