Hej! Upam da ti bo nov del všeč :) Na začetku je konec 5. dela.

Meseci so tekli, OK, DOVOLJ PRAVLJIC! Ne živim v njej, zato bom nadaljevala drugače... Po nekaj mesecih, ko sva bila s Kristjanom že parček leta, je prišel čas končevanja šolskega leta je bil čas za njegov maturantski ples. Prosil me je, če bi bila njegov zmenek in seveda sem potrdila. Po vseh napornih vajah je prišel dan zame in predvsem Kristjana. Stopila sva na plesišče. Imela sem oblečeno pastelno modro obleko, on pa je bil oblečen skladno z mano- črn »smoking« in pastelno modro kravato. Zrla sva si v oči ter objeto plesala. Na koncu zadnje pesmi pa se je zgodilo nekaj res nepričakovanega....

Počasi je začel padati na tla. Hitro sem ga prijela tik preden bi udaril z glavo ob tla. Začutila sem, da mu je srce začelo hitreje biti. Joj, ne! KAJ JE NAROBE?! Okoli njega se je nabralo ogromno ljudi, predvsem prijatelji. Bila sem tako šokirana in žalostna, da niti svojih moči nisem mogla uporabiti. Začela sem jokati, ker sem vedela, da je nekaj hudo narobe. Odpeljali so ga v bolnišnico. Tudi jaz sem izginila s prizorišča. Nihče ni vedel kam. Vedela pa sem kaj moram narediti. Tekla sem do bolnišnice- po vampirsko ampak še vseeno tako, da je zgledalo človeško. Čutila sem, da so to zanj usodne ure. Hitro sem prišla do recepcije in vprašala, kje je Kristjan. Receptorka mi je odgovorila, da v urgenčni sobi. V eni minuti sem bila pri njemu. Bil je čisto v komi. Spremljala sem njegovo oteženo dihanje in slišala še vedno slišala njegovo pospešeno srce. Glede na to, da imam tudi moč zdravilstva, sem poskusila- a ni šlo. To pomeni, da mu ni več pomoči... Pred sabo sem zagledala vse najine lepe trenutke... kako mu nisem želela povedati, da sem vampirka... ČAKAJ!!! Našla sem rešitev- ne bo prijetna ne zame ne zanj, a mi bo nekoč hvaležen. V sobi je imel kamero za preverjanje bolnika, ki sem jo z mislimi ugasnila. To bom naredila prvič v večnosti. Ugriznila sem v njegov vrat, natanko v glavno žilo, da bi se vampirski strup čim hitreje razširil. Kontrolirala sem njegovo bolečino, tako, da sem jo skoraj čisto uničila. Čez nekaj časa je odprl svoje modre oči, polne novega življenja. Srčni utrip se mu je normaliziral in rana se mu je v trenutku zacelila. Poljubila sem ga. Precej močno me je objel, zaradi nekontroliranja uničevalne moči. Njegova koža je imela čisto nov sijaj, prav tako lasje. V sobo je pritekla medicinska sestra, Kristjan pa je želel skočiti proti njen, a sem ga pravi čas ustavila. Kot novinec ima še vedno starodavne nagone krvosesa. Sestra je ugotovila, da se mu je stanje poboljšalo in mu dovolila, da gre z mano domov. Nisem mogla dovoliti, da bi odšla nazaj na maturantski ples ter tvegati življenj njegovih prijateljev. Odšla sva domov, vmes pa sem ga ves čas držala za roko, da ne bi komu kaj storil. Ko sva prišla k meni domov, sem zaklenila vrata in skrila ključ. Zagledala sem starša in jima obrazložila situacijo. Oba naenkrat sta rekla: »Uporabi zasilno sobo.« To je bila soba za nove vampirje, ki je bila na srečo prazna. Zaklenila sem naju in ga najprej nahranila s tatarskim biftekom- no, jedel je sam. Pomiril se je. Prišel je k meni nazaj ta stari, človeški Kristjan, za kar sem bila zelo vesela. Njegovo prvo vprašanje je bilo pričakovano: »Kaj se mi je zgodilo?!?!?!?!« Jaz sem odgovorila na dolgo in široko, saj sedaj na srečo tudi nadzorovanje Kristjana ni bilo več potrebno, zato sem pridobila več energije: »Veš Kristjan... Nekaj ti moram povedati o meni, česar še ne veš...« On me je vprašajoče pogledal in nadaljevala sem: »Tega ti res nisem želela narediti, ampak sem morala za dobro naju obeh. Ne vem, kaj se ti je zgodilo na plesu, ampak začel si počasi padati proti tlom in začutila sem pospešen utrip tvojega srca. Takoj so te odpeljali v bolnišnico, česar se ne moreš spomniti, ker si bil v komi. Stekla sem od šole in kmalu prišla do tebe. Ugotovila sem, da boš umrl, če te ne rešim. Zato sem te morala spremeniti... v... vampirja... « Kristjan je imel samo odprta usta, kasneje pa je prišel k sebi in rekel: »Torej sva... sva... sedaj... obbaaaaa... vampiiirjjaaaa???« Odgovorila sem mu: »Ubistvu, ja. Nisem želela, da bi to izvedel na tako krut način in za to mi je zelo žal. Drugače pa jaz sem vampirka že od rojstva in moja starša prav tako. Moja starša sta vodji vseh vampirjev, pri svojih 18. letih pa ju bom morala nadomestiti jaz s fantom. Imam vse možne moči, tako kot starša. Pri tej starosti se bom nehala starati, kar pomeni, da se ti kmalu ne boš staral več. Moram pa te potolažiti- biti vampir sploh ni tako slabo. Ješ lahko človeško hrano, imaš nadnaravno moč in nadnaravno lepoto. Vsak vampir, ki ni na prestolu, ima tudi svojo moč. Jaz lahko prepoznam moči drugih, vendar ne pri vampirjih, ki so še novinci. Da se ne boš ustrašil, po tebi se še vedno pretaka kri, samo, da si zdaj manj ranljiv. Svoje življenje lahko nadaljuješ popolnoma normalno, ničesar ti ni treba spremeniti.« Nekaj časa je potreboval za razmišljanje, nato pa rekel: »Zdaj vsaj razumem, zakaj si me vedno tako pazljivo poljubila. Kaj bi se zgodilo, če bi me s podočniki po pomoti ugriznila v jezik ali ustnice?« Odgovorila sem: »Enako bi se spremenil v vampirja, le da bi bilo bolj boleče. To bolečino, ki si jo doživljal danes sem jaz umirjala, te pa ne bi mogla. Večina ljudi jih med postopkom takšne transformacije umre.« »A, sedaj razumem! Hvala Ela, ker si tako pazila name,« je rekel in me poljubil, tokrat sem bila brez skrbi. Bila sem presenečena, da ni jezen, zato sem ga vprašala: »Kako to, da nisi bil jezem, ko sem ti vse povedala?« »Ker, če je to zato, da bom lahko s tabo, sem za,« mi je odgovoril. Odklenila sem vrata in odšla sva v mojo sobo. Oba sva potrebovala počitek, zato sva zaspala v petih minutah. Imela sem nenavadne sanje...

Ker že dolgo nisem objavila nove zgodbe sem se odločila, da se vam oddolžim :) Hvala za branje :) Vesela bom vsakega komentarja :)
Lp, Catbook :smiley_cat: