Hello!
Sicer nevem, če kdo to sploh še bere ker grejo ogledi samo dol, ampak bom še vseeno objavljala za tistih par oseb, ki pa jim je zgodba zares všeč!
Uživajte v branju!
~~~
Ko me je navidezna roka spustila, sem se obrnila, a za mano ni stal nihče. Globoko sem vdihnila in izdihnila, potem pa sem se odpravila po stopnicah v peto nadstropje. Tam sem pohitela čez dobro znani hodnik, nato po stopnicah navzdol in znašla sem se v glavni avli bolnišnice od koder sem pričela ta, na začetku le čisto normalen odvzem krvi.
Kot bi se želela posloviti od Katje in njenega brata sem se ozrla nazaj, a namesto trdnih stopnic so bile te napol porušene, na steni, kjer se se začenjale, pa je viselo obvestilo. Stopila sem bližje in ga prebrala.

Spoštovani in spoštovane!
Obveščamo vas, da je ta del bolnišnice zaprt zaradi porušenih stopnic. Prosimo, da ne poskušate stopiti na njih, saj se bodo ob najmanjšem dotiku udrle.
Lep pozdrav, ekipa Mestne bolnišnice

Ravno sem prebrala besedilo do konca, ko sem za sabo zaslišala jezen in globok glas.
»Ej ti pri stopnicah!« je ta zavpil.
Presenečeno sem se obrnila in zagledala dva varnostnika, ki sta z dolgimi koraki hitela proti meni. Ljudje, ki so bodisi sedeli na stolih ali stali v avli, so se obračali za njima in se čudili njunima gromozanskima postavama.
»Ne spomnim se, da bi bolnišnica kadarkoli imela te pošasti tu,« sem pomislila in prestrašeno pogoltnila slino.
Kljub temu, da nas je od bližnjega srečanja ločilo še par metrov, so njuni dolgi koraki pripomogli k rasti cmoka v mojem grlu.
»Kaj naj storim?« sem mrzlično razmišljala in se ozirala okrog sebe.
Izhod iz stavbe je bila na drugi strani avle, kar je pomenilo, da bi morala imeti grozno srečo, če bi hotela pobegniti. A ta možnost je obetala največ uspeha, zato mi ni preostalo drugega, kot da sem se pognala v dir.
Medtem ko sem tekla, mi je srce bilo kot za stavo. Stopala so mi trdo udarjala ob ploščice, pogledi, ki jih je terjal moj pobeg so mi žgali hrbet, jaz pa sem vijugala med postavami, ki so se jezno umikale na stran.
Bila sem že v bližini avtomatskih vrat, skozi katera sem ugledala lesk avtomobilov, parkiranih blizu vhoda. Videla sem lepo tlakovano dvorišče pred bolnišnico. Začutila sem piš vetra, ki je zavel skozi vrata. Začutila sem močno roko, ki me je zgrabila za ramo.

~~~
Hvala za branje! Vesela bi bila mnenja o likih in zgodbi!

Bye, bye,
Cokie

!Vsa imena živali, ljudi, krajev in predmetov so izmišljena. Z njimi ne ciljam na nobenega, zato če se kdo najde, ki ima tako ime, naj prosim ne zganja drame. Hvala!