Hello!
Ta del posvečam SWS_lover, ki še ni obupala nad branjem Vilinske zgodbe! Hvala ti!
~~~~
Nenapovedano trkanje, ki je prihajalo z druge strani vrat, me je pripravilo do tega, da se umaknila oči z run, ki sem jih zadnjo uro preučevala. Ali drugače povedano sem skušala brez priročnika ugotoviti, kaj pomenita besedi.
Zazrla sem se v vrata in skozi režo pod njimi opazila par črnih čevljev.
»Če se prav spomnim je to Katja,« sem si rekla in vstala s postelje.
Na poti do vrat sem pogledala na uro in kar sem videla me je osupnilo.
»Petnajst čez dve?!« sem zavpila od presenečenja.
Bilo je že prepozno, da bi zmanjšala ton glasu, saj je obris čevljev osebe pred vrati že izginil iz mojega vidnega polja. Nastala je tišina in pri srcu me je stisnilo. V glavi so se mi vrteli najhujši scenariji. Brez pomisleka sem stopila k vratom in jih hitro odprla. Ko sem zagledala le hudo prestrašeno Katjo stati meter stran od vrat, se mi je odvalil kamen od srca.
»Vredu si,« sem si oddahnila in jo potrepljala po rami.
Medicinska sestra je še vedno prestrašena stresla z glavo, potem pa s tresočim glasom rekla: »Prišla sem ti samo povedati, da te tvoja mama čaka na parkirišču in da moraš pohiteti.«
Potem pa je stopila bližje k meni in mi v roke potisnila listek ter pisalo.
»Takoj si prepiši s rune z zapestja. Opazujejo te!« je zašepetala.
Vsa začudena sem se zastrmela vanjo, medtem ko sem zmedeno stiskala listek v dlani.
»Hitro!«
Zbrala sem se, se sklonila in se pretvarjala, da si zavezujem vezalke. Namesto tega pa sem s papirjem na čevlju kakor se je dalo natančno prerisovala znake runske abecede.
Po dobrih dveh minutah sem vstala in Katjo nezaupljivo pogledala.
»Kaj je bilo to?«
»Jaz…jaz…ne morem ti povedati,« je zajecljala.
»Ne moreš ali ne smeš?«
»Obojega malo,« me je presenetila.
Sumničavo sem jo pogledala izpod obrvi, a je pogled vztrajno umikala mojim očem. Vedela sem, da jo nekaj močno grize, a si nisem mogla prestavljati, kaj bi lahko to bilo.
Zato sem ji predrzno rekla: »Glej… res ne vem, kaj je na tem, a bom ugotovila resnico.«
»NE!« je zakričala.
Z izbuljenimi očmi sem jo pogledala. Tega res nisem pričakovala in očitno se je tudi sama zavzela, da je pretiravala, saj se je prisiljeno nasmehnila in me rahlo potisnila proti hodniku, ki je povezoval prizidek z bolnišnico.
»Pojdi zdaj,« mi je rekla. »Imej se lepo, uživaj v šoli v naravi, pa se mogoče še kdaj vidiva.«
Prikimala sem in se že odpravila, ko sem zaslišala korake, ki so hiteli za mano.
Nato me je neznana roka zgrabila za ramo in zaslišala sem le šepet, ki je pravil: »V nevarnosti si!«
~~~
Hvala za branje! Bila bi vesela, če bi napisali svoje mnenje o poteku zgodbe in morda mnenje o likih v njej!

Bye, bye,
Cokie

!Vsa imena živali, ljudi, krajev in predmetov so izmišljena. Z njimi ne ciljam na nobenega, zato če se kdo najde, ki ima tako ime, naj prosim ne zganja drame. Hvala!