Hello!
Morda vas zanima, zakaj toliko "prosjačim" za kritike. Pišem zgodbo za en natečaj in bi rada, da tudi neznanci komentirajo in povedo mnenje. Ne silim vas, vendar bi bila res vesela, če bi zgodba dobila kakšne nove bralce in s tem več mnenj za izboljšanje. Ni mi toliko mar za lajke, bolj mi je pomembna kritika, ker pišem že res dolgo časa in se želim izboljšati na tem področju. Hvala, če boste prebrali ta del in ga pokritizirali!
Uživajte!
~~~
Prejšnjič:
Zaslišal se je glasen klik in pred mojimi nogami se je izrisal srednje velik kvadrat, malce dvignjen iz tal. Vstala sem, loputo prijela za rob in jo privzdignila. Mravljinci so me obšli ob pogledu na prašne, zavite kamnite stopnice, ki so vodile v skrivnostno temo. Od nekod je zavel hlad in celotno telo mi je vztrepetalo. Z nogo na prvi stopnici sem omahovala med mislijo ali naj tvegam ali naj vse skupaj pustim.
''Kaj pa lahko izgubim,'' sem zavzdihnila in se prepustila misterioznemu stopnišču.
___
Nisem se ustavljala, dokler se mi ni zazdelo, da sem zaslišala šum. Upočasnila sem korak in bolje prisluhnila. Šumenje je postajalo vedno glasnejše in se nenadoma spremenilo v strašljivo šepetanje. Čutila sem prisotnost neznanih bitij, saj me je mrazilo ob kroženju senc okoli mene. Nato pa so se prsti temnih vilincev začeli počasi ovijati okoli mojih rok in nog. Kakor da bi vzela slepilo, me je zagrnila tema in znašla sem se lebdeča v breztežnem prostoru. Obdajal me je srhljiv glas, kateremu je bilo nemogoče določiti točko, od koder je prihajal, saj je izgledalo kakor da se prostor razteza kilometre in kilometre v vse smeri.
''Faira, princesa ognja, Talimus, princ zemlje, Riana, princesa vode in Lotina, princesa vetra se vračajo v Krolen!'' je spet zadonelo skozi črnino. ''Tema je ogrožena! Začnite zbirati vojsko!''
Slutnja, da ta glas pripada komu iz temnih vilincev je bila z vsako besedo, ki jo je moški izgovoril, močnejša.
''Vilinski svet je očitno v resni nevarnosti,'' sem prestrašeno pomislila, medtem ko sem se otepala krempljev sence, ki me je držala v prijemu.
A moč v mojem telesu je začela počasi pojenjati, saj mi je zmanjkovalo kisika, omotica pa mi je polnila glavo. Z zadnjimi drobci energije, ki sem jih premogla, sem se osredotočila na živ spomin svoje sobe.
Začutila sem, kako je moj trup začel polzeti iz rok temnih vilincev in kako sem začela padati v temo. Ob tem mi je adrenalin nepričakovano pognal kri po žilah, a ni minila niti sekunda, ko sem v bolečinah ležala na tleh svoje sobe. Čeljust me je močno bolela, saj se nisem uspela pravočasno obvarovati pred padcem. S prsti sem si segla k spodnji ustnici in na njej začutila lepljivo in mokro snov.
''Kri,'' sem zamrmrala in otopelo vstala.
Ko sem se obrnila, sem opazila loputo, ki je še vedno na stežaj odprta vodila v past. Stopila sem k njej in jo zaprla. Ni me bilo več strah, a si kljub temu nisem upala nazaj.
Ozrla sem se na uro. Na stopnišču sem zgubila občutek za čas, zato sem se kar zgrozila, ko sem opazila kazalec, ki je bil nevarno blizu številki šest. Sicer še vedno malo omotična od poškodbe in pomanjkanja kisika sem pograbila torbico z najnujnejšimi stvarmi in odhitela v spodnje nadstropje. Mama je že stala pri vratih, pripravljena, da jih odpre, ko me je zagledala. Vsa šokirana je prihitela k meni in me z obema rokama prijela za rame.
''Kaj si delala?'' je zašepetala in si ogledala presekano ustnico.
Rahlo sem se ji nasmehnila, a rekla nisem ničesar. Mama me je še nekaj časa vprašujoče gledala, potem pa je stopila nazaj k vratom.
''Si pripravljena?''
Prikimala sem in stopila bližje k njej. Šele ko je odprla vrata, sem dojela, o čem je govorila.
Pred vrati se je kopičil ogromen oblak megle.
''Zakaj…''
''Zaradi Degirjev.''
Pokimala sem in stopila bližje rdečkasti gmoti, ki je stala sredi megle.
***
Ko se je avto ustavil na parkirišču, sem obsedela na sedežu in se zastrmela v ogromna šolska vrata, ki so bila na stežaj odprta. Bila sem pozna, a se mi preprosto ni ljubilo stopiti iz avta.
''Iti moraš,'' mi je rekla mama in me vzpodbudno pogledala.
Nejevoljno sem pokimala in odprla vrata. Pograbila sem nahrbtnik, se prisiljeno nasmehnila v pozdrav in s kislim izrazom na obrazu stekla proti šoli.
Matična učilnica našega razreda je bila v četrtem nadstropju. Ko sem končno prispela tja, sem presrečna ugotovila, da se sestanek še ni začel. Sošolci in sošolke so bili nagneteni pred vrati učilnice, saj zaradi poznejših ur razred ni bil odklenjen.
Odpravila sem se do predzadnje velike omare na hodniku in poiskala omarico s številko 133. Vanjo sem pospravila čevlje in torbico, nato pa sem kar v nogavicah stopila bližje gruči otrok. Noben me ni opazil, zato sem raje sedla v kot ob omari, čakala na učiteljico in se brigala zase.
Ko po nekaj minutah ta še vedno ni prišla, sem vstala in odšla do začetka stopnic. Naslonila sem se na ograjo in pogledala navzdol. Nobene sledi o učiteljičini postavi ni bilo na stopnišču, razen dekleta, ki je sopihajoče hodilo navzgor.
Ozrla sem se na hodnik in v mislih preštela punce, ki so stale tam. Nobena ni manjkala.
Ponovno sem se naslonila na ograjo in končno ugledala učiteljico. Hodila je poleg neznane punce in ji nekaj razlagala. Bili sta že v tretjem nadstropju, ki je bilo večinoma napolnjeno z kabineti, zato se je učiteljica ločila in zavila na drug hodnik.
Stopila sem nekaj stopnic nižje in dekle, ki je prihajalo proti meni, premerila z očmi.
''Julija?'' sem nato dejala, ko je bilo med nama le par metrov razdalje.
Punca je dvignila glavo in se široko nasmehnila.
''Sofija!''
Stekla mi je naproti, z nasmehom na obrazu.
''Kaj delaš tu?'' me je vprašala, ko je stala poleg mene.
''Sestanek za šolo v naravi imam. Hodim na to šolo, v 8.a razred,'' sem ji odgovorila.
''Ne, to ni možno.''
''Kako to…''
''Jaz sem se včeraj preselila v to mesto in mama me je prepisala na to šolo,'' me je prekinila. ''Od neke učiteljice, ki predvidevam da bo moja razredničarka, sem prej izvedela, da sem v 8.a razredu.''
Nejeverno sem jo pogledala.
''Ne lažem se.''
Dvomljivo sem prikimala in jo pospremila po hodniku do razreda.
''Če želiš, si lahko daš svoje stvari v mojo omarico,'' sem predlagala, ko sva prispeli v naš del hodnika.
Julija je prikimala in predala sem ji ključe.
''Torej zakaj si bila na pregledih krvi?'' sem jo vprašala in se naslonila omaro, medtem ko je v omarico spravljala stvari.
''Saj sem ti povedala. Zaradi pregleda krvi,'' mi je odgovorila, a mi ni namenila pogleda.
''In posledično testiranja, če si vilinka. Imam prav?''
Julija je v strahu razširila oči in pogledala okoli sebe, potem pa se je obrnila k meni in prislonila prst na svoja usta.
''Ne govori o tem. Veš, da so na preži. Če naju dobijo, sva v peklu.''
~~~
Hvala za branje! Današnji del je daljši, vendar upam, da vam je bil kljub temu všeč. Naslednji del bo prišel kmalu:)

Bye, bye,
Cokie

!Vsa imena živali, ljudi, krajev in predmetov so izmišljena. Z njimi ne ciljam na nobenega, zato če se kdo najde, ki ima tako ime, naj prosim ne zganja drame. Hvala!