Hello!
Današnji del je krajši, saj zdaj ne bom objavljala več tako dolgih. Upam, da vam bo všeč!
Uživajte in pokritizirajte, če želite!
~~~
»Kaj počne tukaj?« sem se spraševala, ko sem opazila, da je stekla globje v park.
Nekaj časa je ni bilo nazaj, zato sem se odlepila od okna.
»Konec koncev pa tudi ni nič nenavadnega, če vidiš sošolko, ki se normalno sprehaja po parku,« sem si še rekla.
Že sem vstala, da bi se odpravila nazaj do postelje, ko sem jo ponovno ugledala. S sklonjeno glavo je hodila za neko skupino punc. Ko so se te približale zadnjemu vhodu, se je ustavila in počakala, da so vstopile.
Njeno čakanje sem izkoristila za to, da sem zavrtela kljuko na okenskem okvirju in počasi odprla okno v upanju, da ne bo zaškripalo.
Odprlo se je ravno ob pravem času, saj se je Tayla nenadoma ozrla okoli sebe in pritajeno zažvižgala. Trenutek pozneje je k njej iz sence dreves pristopil Rene, eden izmed mojih sošolcev. Pretvarjal se je, da je Taylo srečal po čistem slučaju. Postavil se je čisto ob njej, jo objel v pozdrav in se začel na glas pogovarjati o nepomembnih rečeh. A z mojega zornega kota sem lahko videla Taylino roko, ki je iz svoje odprte torbice vzela okrogel predmet in ga potisnila v Renejevo roko. Naj sem se še tako trudila ugotoviti, kaj bi to lahko bilo, mi položaj njunih teles tega ni dopuščal.
Ko je bil njun posel opravljen, sta si na skrivaj segla v roko, se poslovila in s hitrimi koraki odšla vsak v svojo smer.
Še vedno osupla o šoka sem zaprla okno in se s hrbtom naslonila nanj.
»Le kaj je bilo to? Zakaj sta se dobila? Prekleto, zakaj nisem mogla biti bližje, da bi videla tisti predmet,« sem z rokami prekrižanimi na prsih jezno premišljevala.
Potem sem obupano zmajala z glavo, spustila roke in mimogrede pogledala na svoje desno zapestje. Zmaj na njem me je budno opazoval.
Ko je začutil moj pogled je prhnil in na koži pod njim sta se izpisali dve besedi:

ᛚᛃᚢᛞᛊᛏᚢᚨ ᛟᚦᛊᛏᚨᛃᚨᛃᛟ!

Zgrabila sem roko in si jo pridržala pred očmi.
»Rune!« sem presenečeno vzkliknila.
Že od nekdaj me je zanimal ta jezik, a si vseh znakov abecede nikakor nisem mogla zapomniti.
»Ti, kakor koli ti je že ime,« sem nagovorila žival na zapestju. »Prosim, naj ta napis ne izgine. Vsaj toliko počakaj z njim, da si ga prerišem, prav?«
Zmaj je narahlo pokimal z glavo, a ni umaknil oči z mene.
~~~
Hvala za branje! Upam, da vam je bilo všeč!

Bye, bye,
Cokie

!Vsa imena živali, ljudi, krajev in predmetov so izmišljena. Z njimi ne ciljam na nobenega, zato če se kdo najde, ki ima tako ime, naj prosim ne zganja drame. Hvala!