Hello!
Verjetno vam je že tečno, ker se toliko zahvaljujem za komentarje, ampak mi res veliko pomenijo pohvale, zato velika hvala SWS.lover, GinnyW2013 in Hermi, ki so komentirale prejšnji del!
Kakorkoli, uživajte in pokritizirajte če želite:)
~~~
Čas, ki sem ga preživela v bolnišnici je bil nepozaben.
Medicinska sestra Katja mi je v teh dveh dneh razkazala celoten oddelek in mi povedala ogromno zgodb o vilinskem svetu.
Tudi sama je bila vilinka in je do svojega dvanajstega leta živela v vilinskem svetu, v gorovju Tarinis. Tako imenovani zdravnik je njen brat, zato se je skupaj z njim preselila sem in začela delati kot njegova pomočnica.


Ko sem se v sredo okoli poldneva zbudila, sem občutila neznansko veselje. Medtem ko sem se urejala pri umivalniku, sem premišljevala, zakaj se tako veselim tega, da bom šla domov.
»Stara sem 14 let in mi več kot družina, med katero ne štejem mami, pomenijo knjige. Zaradi tega sem večino časa sama in se zapiram v svoj svet. V bolnici je zanimivo, ker spoznavam preko zgodb drugo dimenzijo, ki jo bom obiskala, kar pomeni, da se po moji logiki odhoda ne bi ravno mogla veseliti.«
Naenkrat pa so se odprla vrata in v sobo je stopila punca moje starosti. Imela je dolge rjave lase, spete v visok čop. Na sebi je imela mornarsko bluzo in bele jeans hlače. V trenutku, ko je opazila, da ne stoji v pravi sobi, se je začela opravičevati.
»Pardon, napačna vrata. Se opravičujem.«
»Ni problema,« sem se nasmehnila in se odmaknila od ogledala. »Kako ti je ime?«
Mama mi je vedno težila, naj si ustvarim prijatelje, vendar ni bilo v naši ulici nobenega otroka, zato sem bila večinoma v hiši in se družila s sabo. A zdaj se mi je ponudila odlična priložnost, da navežem stik vsaj z nekom.
Punca, ki je bila že izven sobe, se je obrnila in ostro rekla: »Žal ne izdajam osebnih podatkov tujcem!«
Presenečeno sem stopila korak nazaj. Te reakcije še nisem imela zabeležene v svojem slovarju.
»Prav, kakor želiš. Lepo te je bilo… spoznati?«
Nisem vedela, če je ta beseda ravno pravšnja za tale pogovor, a sem tvegala. Dekle pri vratih je zavzdihnilo, potem pa stopilo k meni in mi ponudilo roko.
»Julija,« je umirjeno rekla, a sem opazila, da si še ustvarja mnenje o meni.
»Sofija,« sem sprejela roko.
Julija se je zasmejala, potem pa kot v znak opravičila dejala: »Nisem ravno zaupljiva do tujcev. Izkušnje.«
Prikimala sem.
»Boš sedla?«
Julija je stopila do stola pri umivalniku in ga prinesla do postelje.
»Kaj sploh delaš tu? Ne zgledaš ravno bolna,« me je radovedno vprašala, ko je sedla.
»Ah, težko bi ti razložila,« sem negotovo rekla, medtem ko sem pogled uperjala v rob postelje, na katero sem se naslanjala.
»Jaz sem tu na nekih pregledih krvi,« je dekle čisto sproščeno reklo.
Srce mi je zastalo. Nisem mogla verjeti ušesom.
»Je to povezano s kakšnimi… bitji?« sem jo premerila s pogledom.
Obstala je na mestu in prestrašeno razprla oči.
»No, jaz bom mogla iti,« je s tresočim glasom dejala in vstala. »Da me ne bodo pogrešili v sobi. Lepo da sva se srečali Sofija. Morda še kdaj.«
In že je ni bilo več.
Osuplo sem sedla na posteljo. Misel, da sva obe v bolnišnici zaradi iste reči mi ni dala miru. Njen odziv je bil preveč očiten, da to ne bi bilo možno. A kako se je to lahko zgodilo?
Prevalila se se na drugo stran postelje, vstala in stopila do oken.
Za bolnišnico je stal prečudovit park. V njem so bila drevesa različnih vrst, ki so rastla ob poteh, majhen ribnik, po katerem so plavale race, največ pa je bilo zelenice. Ob toplejših dnevih so imeli ljudje na njej piknike, večinoma pa so se sprehajali po parku in posedali po klopcah.
Del bolnišnice, v katerem sem bila nameščena, je zajemal le tri nadstropja. Bil je v obliki prizidka, saj je župan pri gradnji zahteval, da so sobe oddaljene od glavne avle in vseh oddelkov.
Pod prizidkom je bil zadnji vhod v stavbo, ki so ga uporabljali večinoma obiskovalci ali pa dostavna služba.
V popoldanskem času ni bilo kaj dosti obiskov, zato je tlakovana ploščad samevala.
Potka, ki je ponazarjala vhod v park, se je začenjala ob koncu te ploščadi in je bil obdana z širokimi debli dreves.
Ko sem jih opazovala, se mi je zazdelo, da se je za najbližjim nekaj premaknilo. Počepnile sem, lice pritisnila ob steklo in bolje pogledala. Izza drevesa je stopila postava, katera mi je bila še predobro znana. Bila je Tayla.

~~~
Hvala za branje! Upam, da vam je bilo všeč!

Bye, bye,
Cokie:cookie:

!Vsa imena živali, ljudi, krajev in predmetov so izmišljena. Z njimi ne ciljam na nobenega, zato če se kdo najde, ki ima tako ime, naj prosim ne zganja drame. Hvala!