Dragi moji Tatatatirci

Nekega čarobnega pravljičnega dne me je popadel en tak čuden navdih. Pa sem sedel za tipkalnico in sem natipkal tole pravljico.
- A dolga je tale pravljica, silno dolga. Tako dolga, da sem jo moral razžagati na veliko manjših kosov. Pa še ti so mi presneto dolgi. Nevem prav, ali si jih sploh upam objaviti. Hm, bom kar poskusil. Upan, da ne bo kaj eksplodiralo.


Vitez v rož'cah, ali nekaj takega

In tako je naneslo, da je nekega dne živel hrabri vitez. Nekoč je živel, sem hotel reči. Ja, tako bo že bolj prav. Nobenega sovražnika se ni bal in nobene pošasti, pa naj je bila še tako grozna, in naj je še tako grozno smrdela.
- In tako je nekega lepega sončnega jutra jahal reševat princesko. Jahal je seveda konja. Vitezov konj pa ni bil prav nič manj pogumen kot vitez.
- Saj res, skoraj bi pozabil. Vitez se je imenoval Jakob, konj pa Jana. Punca je bila. Kobila. (he, he, he!)
- „To pa ne bo dobro,” je rekla kobila Jana, ko sta že nekaj časa jahala.
- „Zakaj pa ne?” je vprašal Jakob in zazehal.
- „Kaj pa vem. V kosteh me zebe. Raje jo odkuriva.”
- „Reva!” je prhnil vitez. In molče sta jahala naprej.
- „Res bi šla nazaj,” je čez čas znova poskusila kobila Jana.
- “Ha!” je menil vitez jedrnato in spet obmolknil. „Ali sem vitez, ali nisem?” je vprašal čez nekaj časa.
- „Seveda si,” se je zahahljala Jana.
- „Torej? Ali sem vitez, ali sem baba?”
- „Oboje,” se je zahihitala kobila Jana.
- „Pazi, táko, ti bom prisolil, da bo..... Ne,” se je brž popravil, „saj se samo hecam. Saj sva prijatelja.”
- Spet sta nekaj časa jahala v tišini.
- „Ampak jaz bi jo res odkurila domov,” je spet začela kobila Jana.
- „Pa ne že spet,” je zastokal vitez Jakob. „Pa kaj ti je danes?”
- „V kosteh me zebe,” je rekla Jana.
- „Ali imaš vročino?” je vprašal vitez. Sklonil se je naprej in ji položil dlan na čelo.
- „Ne zebe me od bolezni, ampak od strahu.”
- Kaj, strahopetnega konja imam?! je pomislil vitez, rekel pa ni nič.
- Ko sta že zelo dolgo jahala, se je na obzorju prikazal grad. Prav zlovešče se je začrtal na obzorju. Ali pa se je vitezu tako samo zdelo. Ko sta prišla bliže, je namreč ugotovil, da je grad prav lep na pogled. Prav prisrčen je bil. Tako prisrčnega gradu vitez Jakob še ni videl svoj živi dan. Njegov pogled je počasi potoval čez grajski jarek do vhodnih vrat z dvižnim mostom, pa po debelih kamnitih stenah z globoko vgreznjenimi okni navzgor, vse do vrha stolpov in stolpičev in pisanih zastav ki so plapolale v prisrčnem vetrcu.
- Od vse te prisrčnosti je viteza kar zmrazilo in zazeblo tja noter do kosti.
- Kobila je začutila, kako se vitez nenadoma obotavlja in kako je zategnil vajeti. Upočasnila je korak, rekla pa ni nič.
- Slab streljaj pred gradom sta obstala. Vitez je razjahal. Tesneje se je zavil v svoj obnošen plašč in se zastrmel proti gradu. „V kosteh me zebe,” je pripomnil bolj mimogrede.
- „Odkuriva jo,” je spet poskusila kobila Jana.
- „Pa kaj še!” je prhnil vitez Jakob. „Sem vitez, ali baba?”
- Kobila ni rekla nič. Samo strmela je proti gradu. Njegov videz ji sploh ni bil všeč, pa čeprav tudi ona še ni videla lepšega gradu.
- „No, jaz kar grem,” je naposled dejal vitez, ko ni mogel več prenašati lastne neodločnosti.
- „Prav,” je odvrnila kobila. „Tukaj te bom počakala.”


Poni