Paziti moram, da ne zamešam delov, ko jih je pa toliko.
Številke me pa ravno ne ubogajo. Kdo bi vedel zakaj.
Zdaj bom kar poskusil vztrajati ob 15h, če bo šlo.

==============

Hodila sta in hodila in prišla sta mimo še prav posebno košatega in omamno dišečega grma. Vitez je s težavo zadržal kihanje. Pri tem pa se mu je utrnila misel.

„Kako krasna roža,” je rekel. „Kako krasno diši.” Z grma je na skrivaj odtrgal vejo polno cvetov, vendar bolj z zadnje strani. Princeska na srečo ni nič videla, ker je imela zavezane oči. Od vseh teh omamnih cvetličnih vonjav je bila že kar malo omamljena, pa čeprav je že vse življenje živela v ozračju prepojenem s cvetličnimi vonjavami. Kar malo se je opotekla. Vitez jo je moral podpreti, da ni padla.

Šla sta naprej. Vodil pa jo je vitez tako prebrisano, da sta se ves čas počasi pomikala proti vratom na zadnji strani, čeprav sta delala precejšnje ovinke v vse smeri. Vrata je vitez zdaj že jasno videl skozi omamno dehteče meglice. Še naprej je vodil princesko proti zadnjem delu cvetličnjaka, in nazadnje sta prišla v predel, kjer je bilo zelo malo rož. To je bil predel namenjen vrtnarskemu orodju, gnojilom, semenu, posodam za zalivanje in takim rečem. Tukaj je bil tudi zrak veliko manj prepojen s cvetličnimi vonjavami. Da pa princeska ne bi zaduhala razlike, ji je vitez taktično nastavil pred nos vejo polno omamno dišečih cvetov, ki jo je prej odtrgal z grma. Princeska je vdihavala vonj teh cvetov in sploh ni opazila prevare.

Pomikala sta se tako mimo polic z orodjem in semeni, pa prav počasi. Viteza je kar razganjalo od nestrpnosti, a vseeno ni bolj pohitel, da princeska ne bi kaj posumila. A nazadnje sta le prišla do vrat v zadnji steni. Viteza je kar malo zaskrbelo, kaj bo zdaj. A nič se ni smel obirati, sicer bi lahko še kaj posumila. Pa tudi tista vešča guvernanta bi lahko privihrala za njima. Hitro je zagrabil kljuko na vratih in jih poskušal čim bolj tiho odpreti. Na srečo niso nič zaškripala. „Vesten vrtnar ti lahko včasih tudi reši življenje,” je pomislil Jakob in s princesko sta naglo smuknila skozi vrata.

Zunaj se je oblak cvetličnih vonjav naglo razpršil. Hrabri vitez je primaknil cvetočo vejo čisto pred princeskin nos, da ja ne bi kaj opazila, se pravi zaduhala. Na srečo ni nič zaduhala. Vitez jo je poskušal malo urneje popeljati k svoji kobili. Na srečo ju je čakala za cvetličnjakom. Nepremično je stala tam in ju gledala.

„Ko bi le prišla malo bliže,” je pomislil vitez.

Kobila Jana se je malo prestopila in spet obstala.

Jakob je vzdihnil in poskušal spraviti Miriam v malo hitrejše gibanje.

Princeska Miriam je vendarle stopila malce hitreje.

„Morda pa škodljivi vpliv vseh teh cvetličnih vonjav vendarle malce popušča,” je pomislil vitez.

Prispela sta do kobile. Vitez je princesko nežno zavihtel v sedlo. Cvetočo vejo je zabrisal kolikor daleč proč je mogel in se še sam povzpel v sedlo. Sedel je za princesko. Z eno roko je objel princesko okoli pasu, z drugo pa je prijel vajeti.

Kobila je glasno kihnila od vonja rož.

Vitez je kar poskočil od strahu. Kaj če se princeska zave, kaj počneta?

Kobila se je obrnila in se pognala v dir proti domu. Princeska v vitezovem naročju pa je počasi omedlela, tako da jo je moral Jakob krepko prijeti, da ne bi zdrsnila z Janinega hrbta.