*b* opozorilo: *b*

ta del zgodbe lahko vsebuje *b* fizično nasilje, samopoškodovanje, depresivne misli, duševne motnje *b* in podobno, torej beri le, če te take stvari ne zmotijo.



1. POGLAVJE: Ponovno snidenje
4. del


Nisem imela izbire. Ni bilo poti nazaj. Tudi če bi uspela pobegniti, bi me našli v trenutku, saj so locirali verižico okoli mojega vratu. Potipala sem jo in ja, še zmeraj je bila tam. Kako sem lahko dvomila o tem? Teta bi na te dvome reagirala z meni dobro znanim pogovorom.

Sprehodila sem se do najbližje krave, ki je bila še dva dni nazaj moja. Od gladke rjave dlake po vsem telesu so se odbijali sončni žarki. Ko me je videla, je zmajala z glavo in z rahlim drncem pristopila bliže k meni. Spomnila se me je.

Stegnila sem roko in kot mačka se je z vrhom glave podrgnila ob dlan, nato pa me skoraj podrla s svojim velikim telesom. Nasmehnila sem se. Rada sem imela to kravo. Bila je skoraj edino bitje tukaj, ki mi je na obraz priklicalo nasmeh. Ob njej nisem čutila bolečine in nisem tavala v samoti. Njena nežnost in nagajivost je v meni zanetila topel plamen, sovražne misli pa so se poskrile. Z velikimi očmi me je pogledala in v njih sem videla veselje, zdela pa se mi je tudi malo zmedena. Seveda. Nikoli nisem sem prišla sama, zmeraj mi je bila v spremstvu teta ali drugi iz sedmega kvadra.

Sedmi kvader. Spomnila sem se, kaj mi je povedala Tina. Nisem bila več del njega. Ni povedala razloga in ta me ni smel zanimati, dejala pa je, da bil odstranjen.

V tem trenutku sem se zavedala, kaj to pomeni. Moja krava. Krava iz sedmega kvadra. Ne bo več moja. Pripadla bo … komu bo pripadla, ko ni več sedmega kvadra?

Nasmeh, ki mi ga je še pred minuto narisala na obraz, je izginil in se spremenil v solze. Nisem jokala, ne na glas. Zakaj bi? Jok ni nikdar pomagal. Ravno nasprotno; sledil mu je pogovor, torej kazen. A solz nisem mogla ustaviti, da mi ne bi tekle po omrzlih licih in se mi lepile na trepalnice. Krava pred mano se je še enkrat zaletela vame in verjetno ni razumela, čemu sprememba mojega počutja. Glavo je stegnila proti mojemu obrazu in me poskusila polizati, a ji nisem dovolila, saj ni bilo v skladu s pravili. Pobožala sem jo in jo objela, medtem ko je rinila vame in opletala z ogromnim telesom.

»Nočem te izgubiti. Nobene druge krave nočem, ti si mi najljubša,« sem ji šepnila v uho in po dolgem času slišala lasten glas. Ona se ga je razveselila, razumela pa verjetno ni. »Ničesar ti ne bodo naredili. Ne bom jih spustila do tebe.«

Prestrašil me je glasen škripajoč hrup in me vrgel na tla. Pristala sem na vlažni travi in se obrnila proti smeri, od koder je prišlo nenadno grmenje, a je bila krava na moji poti in nisem videla. To se je hitro spremenilo, saj se je vidno prestrašila in stekla stran, pri čemer me je skoraj pohodila, česar se v resnici ne bi branila. Le da bi ostala še kakšen trenutek dlje z mano.

Velika vrata so se odpirala. Srce mi je želelo skočiti iz prsi od velikanskega strahu in zavedanja, kaj bo sledilo. Želela sem pobegniti, a telo se mi je od groze pritrdilo na tla, kjer sem obsedela, dokler niso vrata stala popolnoma odprta, skoznje pa sta korakali dve postavi v identičnih oblačilih. Obe sta imeli obute visoke škornje z dobrim in oprijemajočim podplatom, bili so rjavi in svetlikajoči. Postavni in vitki telesi sta pokrivala elegantna peščena jopiča z zadrgo, odprto na sredini prsnega koša tako natančno, kot bi to izmerili na milimeter. Pod jopičem sta nosili rjavi oprijeti majici s privlačnim izrezom. Popolna vitka, a ravno prav mišičasta stegna so oprijemale črne hlače, tako gladke kot svež led. Led pa ni bil izražen le v oblačilih, temveč tudi v njunih srcih.

Lasje spleteni v visok čop so opletali za njima kot konjska repa. Korakali sta istočasno in prav enako grozljivo. Na obrazih sta se jima bleščala neusmiljena pogleda. Od sramu sem pogledala stran.

Že od daleč sem slišala njune nesramne besede, ki so mi vedno razklale preveč občutljivo srce. Prav tako sem čutila ostro bolečino na hrbtu, ki se še sploh ni zgodila. Nisem ju mogla pogledati. S tesno zaprtimi očmi sem se zvila vase, da bi skrila najbolj občutljive dele telesa.

»Kako …?« je s strogim glasom rekla ena in zajela sapo.

»Kje je Tina?« je vprašala druga v prav tako visokem tonu. Zgrabila me je za ramo in grobo potegnila k sebi, nohte pa zarila globoko v mojo kožo. Ko je nisem pogledala, je prijela mojo brado in mi usmerila glavo proti njej, veke pa mi dobesedno odprla s konicami prstov. Imela sem občutek, da mi bodo zrkla padla iz očesnih jamic. Spustila je moje oči in se mi zastrmela v dušo s kot strela srebrnimi očmi.

Vprašanje me je vrglo s tira, saj nanj nisem znala odgovoriti. Kako naj bi vedela? Naročila mi je, naj pot nadaljujem sama. »N-ne vem,« sem izustila s hripavim glasom.

»Kje je Tina? Odgovori, vendar!« je siknila.

»Ne vem,« sem ponovila malo glasneje v primeru, da me prvič ni slišala. Seveda me je, verjela pa mi gotovo ni.

»Si pobegnila?« se je oglasila še druga, v rokah pa je držala palico, ki je prej nisem opazila. Hitro sem odkimala in poskusila kaj reči, a ni šlo. Ostala sem odprtih ust.

Spogledali sta se in ženska, za katero sem vedela, da ji je ime Molea, je nejevoljno dejala: »Ne laže.« Spustila me je in vstala. Stopila je do Ines. »Tina se ni vrnila.«

Ines je zrla nekam v daljavo. »Nekaj se ji je moralo zgoditi. Nekaj … ali nekdo.« Z modrimi očmi se je ustavila na meni in pobožala palico v rokah.

»Ona?« Molea je kratko zmajala z glavo. »Ne bi verjela. Niti kamna ne more dvigniti in še muhi ne bi storila žalega. Tine pa se boji bolj, kot bi bilo zdravo.«

Za trenutek sta me le opazovali, česar nisem videla, a sem čutila njuna pogleda na sebi. Globoko sem dihala in upala na najboljše, čeprav nisem verjela v lastne upe. Telo se mi je topilo, pogled meglil in bila sem prepričana, da bom vsak trenutek izgubila zavest.

»Zagotovo pa nekaj prikriva.«

Odkimavala sem in ju gledala s široko odprtimi očmi in poskušala izgledati iskreno ter nedolžno. Morda bosta v meni našli resnico in me pustili na miru. A ko sem mislila na tak način, sem lagala sami sebi, saj sem dobro vedela, da se to nikdar ne bi zgodilo. Upanje je bilo ničlo.

Tokrat je ob mene počepnila Ines. Jezno je vzdihnila, ob tem se ji je tresel glas. »Povej mi, dekle.« Nadela si je nasmeh, zaradi katerega sem imela pogosto nočne more. Na njem ni bilo niti kančka veselja, le zloba, v očeh pa se ji je bleščal gnus. »Kako si lahko tukaj, medtem ko tvoje tete ni s teboj?«

Počakala je za trenutek in imela sem nekaj sekund, da v glavi oblikujem odgovor. Bilo je težko, moje misli pa prepolne, da bi takrat ustvarjale. Očitno sem si vzela več časa, kot bi si ga smela. Roko s palico je stegnila v zrak in še preden bi lahko karkoli naredila ali se vsaj pripravila na prihajajočo bolečino, je sledil močan udarec v levo lice. Odneslo me je vstran, v ustih pa sem začutila vročo kri. Prepričana sem bila, da je malo manjkalo, da mi glava ne bi odletela z vratu. Ob udarcu sem zaječala, solze so mi zapolnile oči in skoraj sem izgubila zavest. Uspelo se mi je obdržati. Prijela sem se za poškodovano lice in se poskusila skriti vase. Če bi bila noj, bi glavo porinila v tla in upala, da je pesek.

Nisem več videla jasno, nad mano je bila le meglena podoba svetlolase ženske. Začela sem mežikati, da bi razjasnila sliko, a dobila sem le še en grozljiv prizor, ki so ga ustvarile moje misli. Pred mano je stal visok temnopolt moški z razmršeno frizuro, oblečen v do popolnosti zlikan suknjič. Stisnjenih zob je v rokah držal list papirja, a prizor ni bil dovolj jasen, da bi se spomnila, kaj je pisalo na njem. Zdelo se je, da je narisan trikotnik, razdeljen na več vrst, v vsaki vrsti pa drugačna slika. Zdaj sem se spomnila. Bil je prehranski trikotnik. Na dnu voda, nato vitamini, žitarice, meso in mlečni izdelki, na vrhu pa manj zdrava hrana. Prizor se je odvijal počasi. Moški je bil besen in odpiral usta ter oblikoval besede, ki se jih nisem natančno spomnila. A bile so namenjene meni in vsaka me je zadela globoko v srce.

Udarec v desno lice me je zbudil iz transa in spet sem videla malenkost jasneje. Ines je nekaj govorila, verjetno je od mene zahtevala odgovor. Nisem bila sposobna odpreti ust in izoblikovati besed, zato sem le stegnila roko predse, razprla dlan in ji pokazala velik ključ. Ustavila se je in ga pograbila. Pokazala ga je Molei.

»Ta ključ je Tinin. Poglej oznake.« Molea ga je prijela in ga zavrtela v rokah. »Misliš, da ji ga je Tina kar dala?«

Ines se je zamislila. Prestrelila me je s pogledom, ko sem tiho hlipala. »To je verjetno edina možnost. Prepričana sem, da ga dekle ni ukradlo. Nikoli ni počela takih stvari.«

»Lahko, da se je Tini kaj zgodilo v hodniku.«

»Ne, vedno je bila previdna.«

Molea se je obrnila k meni in strogo vprašala: »Kako si ga dobila?«

Vedela sem, da tokrat moram odgovoriti, če ne želim prejeti še več bolečin. »Dala mi ga je,« sem spravila iz sebe.

Spogledali sta se. Sledil je kratek pogovor med njima, ki ga nisem slišala, saj mi je piskalo v ušesih z visokim tonom, glasovi v meni pa so kričali name. *i* Spregovori že! Povej, kaj se je zgodilo, ni tako težko! Kako boš dokazala nedolžnost, če ne znaš govoriti? *i* Nisem jih znala utišati, niti poskušala nisem, saj sem si jih pravzaprav zaslužila in zaslužila sem si še veliko več. Res nisem znala govoriti. Bila sem šibka in nesposobna ter najmanj zaslužna oseba na svetu. Še dobro, da me je Ines udarila. Kazen bi morala biti še hujša. Spet sem jih vse razočarala.

Spet sta se posvetili meni. »Vstani,« je ukazala Molea. »S pogovorom bomo nadaljevali pri večerji, ki bo ob petih. Naj še ostali slišijo, kaj se je zgodilo, zato se pripravi, kaj boš rekla in ne mencaj. Iz tvojih napak se lahko izučijo vsi.«

»Še najbolj pa ti,« je dodala Ines.

Prisilila sem se vstati. Sleherna mišica in kost v telesu sta me boleli, najbolj pa je bolelo nekje globoko v meni. Tako sem bila razočarana nad sabo. Lahko bi bila kot ostali in znala govoriti ter pojasniti, namesto tega pa sem se obnašala kot prestrašeno tele. Niti malo se nisem veselila pogovora pri večerji, ki bo na srečo šele čez več kot osem ur, a ta čas bo minil zelo hitro.

Pogledala sem kravo, ki je stala daleč stran pri kovinski ograji in žvečila travo. Ni me pogledala. Pozabila je name, a je vsaj ostala varna. Ne vem, če jo bom še kdaj sploh videla, a za njeno varnost je bilo bolje, da je ne. Tiho sem se poslovila in sledila ženskama, ki sta čakali name. Videlo se je, da se jima gnusim in bi me najraje pustili gniti v najbližji luknji. Tudi sama bi to naredila. Konec koncev je bilo vse, kar sta rekli, res.

»Dobrodošla nazaj,« je z malenkost bolj milim glasom dejala Ines, »v domu Vse do popolnosti.«