In res sem prišel. Na avdicijo tokrat. Verjetno vas zanimajo moje igralske izkušnje. V tretjem razredu sem igral volka iz Volka in treh prašičkov. Nočem se hvaliti, ampak mislim da se je moja kapaciteta pljuč dobro izkazala, ko sem pujskom odpihnil domove na improviziranem odru sredi učilnice za glasbo. Po predstavi mi je oče rekel, da sem svoje delo opravil bolje od orkana Katrina.

Nisem bil živčen. Vsaj ne dokler nisem stopil skozi vrata namenske dvorane, kjer so za nas prvi dan pripravili tudi sprejem. Strop je bil tesno nizek, sam prostor pa presvetel za moj okus. Ljudi je bilo ravno toliko, da bi lahko zapolnili vse vloge, brez da bi kakšna ostala. Sedel sem poleg dveh sošolk, za kateri sicer nisem vedel, da se bosta prijavili, toda znanih obrazov se nihče nikoli ne brani.

Tista, zraven katere sem se ustalil, je dvignila pogled izpod svetlih, na čelu pristriženih las in me vprašala: "Aleks, kaj pa ti tu? Nisem vedela, da se ukvarjaš z gledališčem."
Nenadoma sem malo pomislil, pogledal naokoli in svoje oči ustavil na njej. "A so zahtevali izkušnje."
"Ne," je odvrnila Kristina. "Samo tako sprašujem."
"Aha, okej. Ne, načeloma se ne ukvarjam z gledališčem. Se ti?"
"Kako pa to, da si se potem prijavil? Saj ne, da je kaj narobe, samo vprašam pač. Jaz sem pred korono hodila na vaje k neki amaterski skupini v Sežano, ampak je potem zaradi epidemije šlo vse k vragu."

Skomignil sem. "Je pa moralo veliko dela iti v nič, a ne?" sem postavil vprašanje iz vljudnosti, nato pa začel lagati. "Prijavil sem se, ker sem zaradi gimnazije prenehal s treningi, pa sem si želel nekaj, s čimer bi se ukvarjal tudi izven šole. No, izgleda da bolj v šoli."

S prvim vprašanjem sem seveda sprožil val govoričenja o tisti nesrečni predstavi in kako bi Kristina morala v njej imeti glavno vlogo in to in ono. To vam bom prihranil, ker dvomim, da vas zanima. Pa tudi ne spomnim se vsega, kar je rekla. Skozi njen celoten monolog sem pogledoval okoli po dvorani in proti delom odra, pri katerih se je videlo malo zaodrja, samo da bi jo videl.

Kristino je utišala njena prijateljica, na oder pa je stopilo lepo dekle z lasmi pobarvanimi na rdečo. Ozrla se je okoli po sedežih in se manj zadovoljno nasmehnila, nato pa vključila mikrofon v rokah in začela.

"Zdravo, jaz sem Tina, letošnja režiserka šolske gledališke skupine. Vidim, da vas je kar nekaj, nekaj pa jih tudi manjka, če kaj vem," je dejala in se nasmehnila. "Nič vam ne bomo hudega. Vsak bo dobil del teksta in nekaj časa za pripravo, potem pa hop na delo! Pa prosim naj vas ne no strah, sami domači smo."

Nenadoma je moje roke zalil pot. Ugotovil sem, da bom pravzaprav resnično moral stopiti tja gor in začeti recitirati komaj izgovorljive replike z zmečkanega lista papirja, ki je prišel do mene, potem ko je Tina podala šop listov visokemu starejšemu fantu iz prve vrste.

"Živčna sem," je zamomljala Kristina, ko mi je podala kopijo prizora in si ob tem popraskala kotiček očesa. Empatično sem se ji nasmehnil, medtem pa je besede moje sošolke prestreglo dekle s svetlimi lasmi, ki je sedelo za nama.

"Ne ženi si preveč k srcu in ne bodi živčna, vsi bomo dobili vloge, glavne pa so že oddane," je zamrmrala. Podal sem ji kup papirja v rokah, ona pa se je ozrla okrog sebe preden ga je položila na stol poleg nje in si s svojim listom pihala na obraz kot s pahljačo.

"Saj nisem tako zelo," je hitro zdrdralo dekle poleg mene in si zataknilo pramen las za uho, nato pa nadaljevalo z vprašanjem: "Kako to misliš? Saj je šele danes avdicija?"

Veste, ko sem bil takrat ponovno najmlajši na šoli sem sovražil način, kako se naenkrat podredimo in olepšamo, ko govorimo z nekom, ki ga dojemamo kot starejšega in izkušnejšga. Tudi jaz sem bil isti, posebej kadar sem se pogovarjal z njo. In še vedno se včasih zalotim, ko to delam in potem me od tihega sramu zaščemi grlo.

"Romeo in Julija bosta Tadej in Ester," je hitro razložila in skomignila z rameni. "Že lani je bilo tako, da sta dobila glavni vlogi. Letos pa bo tudi, naslednje leto menda ne bosta igrala," je dodala.

"To se mi pa ne zdi ravno pravično," je začela Kristina in tudi nadaljevala, ampak takrat je že nisem več poslušal. Razmišljal sem o tem, da to preprosto mora biti ona. Zakaj bi drugače tistega februarskega petkovega hodila naokrog vsa okrancljana? Spet so me moje misli zvlekle v luknjo. Ko sem se poskušal osredotočiti na besedilo, ki me je čakalo v mojih rokah, se mi je zdelo, da jo vidim, kako pleše med vrsticami v tisti modri obleki in med piruetami svojih zelenih oči ne odmakne od mene. Kasneje sem ugotovil, da pleše precej drugače, kot sem si jo takrat predstavljal.

Nenadoma se je iz nikoder oglasila Tina. »Aleks? Saj si Aleks, ne? V modrem puloverju?« je zaklicala in priprla oči, da bi me videla skozi močne odrske oči. Vstal sem in nenadoma postal Romeo.